2. Gradivo za usposabljanje prodajalcev FFS in izvajalcev varstva rastlin
Avtorji:
mag. Mateja Blažič
Mateja Bolčič Tavčar
Primož Bukovec
dr. Jernej Drofenik
dr. Tanja Fatur
dr. Lucija Jukić Soršak
Milena Koprivnikar B.
dr. Mario Lešnik
Mojca Malovrh
mag. Lucija Šarc
mag. Sanja Vranac
Bert van der GEEST
Slikovno gradivo: dr. Mario Lešnik, Andrej Murenc, mag. Jolanda Persolja, mag. Lucija Šarc,
mag. Sanja Vranac, Wikipedia, Uradni list RS, BUL Švica (www.bul.ch).
Uredila: Milena Koprivnikar B., Neža Gorenc Volk
Recenzija: mag. Gabrijel Seljak
Izdaja: Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano,
Fitosanitarna uprava Republike Slovenije,
Einspielerjeva 6, SI-1000 Ljubljana, Slovenija, telefon +386 59 15 29 30,
telefax 059 15 29 59, http://furs.si, e-pošta: furs.mkgp@gov.si
Zastopa Suzana Marolt, direktorica
Naklada: 10.000 izvodov
Tisk: Tiskarna SOMARU d.o.o.
Ljubljana, 15. november, 2009
CIP –Kataložni zapis o publikaciji
Narodna in univerzitetna knjižnica Ljubljana
632.95
GRADIVO za usposabljanje prodajalcev FFS in izvajalcev varstva rastlin / [avtorji Mateja
Blažič… [et al.]; slikovno gradivo dr. Mario Lešnik ….[et al.]; uredila Milena Koprivnikar
B., Neža Gorenc V.].- Ljubljana, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano,
Fitosanitarna uprava Republike Slovenije, 2009
ISBN 978-961-92549-1-2
1. Blažič, Mateja, 1970 – 2. Koprivnikar Bobek, Milena
24804020688
2
3. KAZALO VSEBINE
UVOD ........................................................................................................................................ 6
1. POVZROČITELJI BOLEZNI NA RASTLINAH, ŠKODLJIVCI IN PLEVEL ................... 8
2. SPLOŠNO O FFS................................................................................................................. 15
3. VARNA UPORABA FFS IN POTENCIALNA TVEGANJA ZA ZDRAVJE LJUDI....... 27
3.1. VPLIV NA ZDRAVJE LJUDI ..................................................................................... 27
3.2. PREPREČEVANJE ZASTRUPITEV........................................................................... 30
3.3. UKREPI PRI ZASTRUPITVI ...................................................................................... 38
3.4. OSTANKI PESTICIDOV ............................................................................................. 41
4. VARSTVO OKOLJA IN UPORABA FFS ........................................................................ 43
4.1. TLA ............................................................................................................................... 43
4.2. VARSTVO VODA ....................................................................................................... 45
4.3. VARSTVO DIVJIH ŽIVALI IN RASTLIN................................................................. 51
4.4. VARSTVO ČEBEL IN NECILJNIH ČLENONOŽCEV ............................................ 52
4.5. ZRAK ............................................................................................................................ 53
4.6. PRAVILNO ODMERJANJE FITOFARMACEVTSKIH SREDSTEV..................... 54
4.7. PREPREČEVANJE ZANAŠANJA FFS IZVEN OBMOČJA NANOSA ................... 65
5. SESTAVA ETIKETE Z NAVODILOM ZA UPORABO ................................................... 72
6. ZAKONODAJA................................................................................................................... 80
6.1. ZAKONODAJA S PODROČJA FITOFARMACEVTSKIH SREDSTEV.................. 80
6.2. ZAKONODAJNA UREJENOST PODROČJA SKLADIŠČENJA, RAVNANJA Z
ODPADNO EMABALAŽO IN ZBIRANJE ODPADKOV FFS ........................................ 87
7. VIRI...................................................................................................................................... 91
Priloga 1: Poročilo o izpostavljenosti fitofarmacevtskemu sredstvu ....................................... 94
3
4. KAZALO SLIK
Slika 1: Razdelitev herbicidov glede na čas uporabe: A-pred setvijo, B-po setvi pred vznikom,
C-po vzniku .............................................................................................................................. 24
gojene rastline in plevelov (A.Murenc)................................................................................... 24
Slika 2: Grafični znaki (simboli) in napisi za opozarjanje na nevarnost (Ur.l. RS, št. 50/2003 z
dne 29. 5. 2003)........................................................................................................................ 28
Slika 3: Zaščitna obleka s kapuco za enkratno uporabo (BUL, Švica www.bul.ch) ............... 32
Slika 4: Proti kemikalijam odporne nitrilne zaščitne rokavice (BUL, Švica www.bul.ch) .... 32
Slika 5: Enostavna polmaska in polmaska pri kateri je možno menjati filtre (BUL, Švica
www.bul.ch) ............................................................................................................................. 33
Slika 6: 1- tesno prilegajoča se zaščitna očala, 2 - očala s stransko zaščito (BUL, Švica
www.bul.ch) ............................................................................................................................. 34
Slika 7: Gumijasti škornji (BUL, Švica www.bul.ch)............................................................. 34
Slika 8: Spiranje oči (L.Šarc) ................................................................................................... 39
Slika 9: Vidni ostanki uporabe FFS na grozdju (S.Vranac)..................................................... 42
Slika 10: Shematski prikaz usode in obnašanja FFS v okolju (J.Persolja) .............................. 44
Slika 11: Veliko FFS je strupenih za vodne organizme (S. Vranac)........................................ 45
Slika 12: Kemijsko stanje vodnih teles podzemne vode (VTPodV) v obdobju 2006 - 2008
(MOP, ARSO, GURS) ............................................................................................................. 46
Slika 13: Prikaz vodovarstvenih območij na medzrnskih vodonosnikih (hitrost pretakanja
vode do 10 m/dan) (MOP, ARSO)........................................................................................... 47
Slika 14: Kemijsko stanje površinskih voda v obdobju 2006 – 2008 (MOP, ARSO, GURS) 49
Slika 15: Način merjenja varnostnih pasov (B. van der Geest) ............................................... 50
Slika 16: Območja Natura 2000 (Zavod RS za varstvo narave) .............................................. 51
Slika 17: Kranjska čebela na zlati rozgi (Wikipedia)……………………………………..… 53
Slika 18: Prekomerna ali nepravilna uporaba FFS prizadene tudi neciljne organizme
(S. Vranac)……………………………………………………………………………………54
Slika 19: Ustrezno odmerjanje zračnega toka pri radialnih in pnevmatskih pršilnikih z
usmerniki (M.Lešnik)............................................................................................................... 55
Slika 20: Pršilnik z razdelilnim stolpom za zrak in s hidravlično gibljivimi usmerniki (M.
Lešnik)...................................................................................................................................... 56
Slika 21: Škropljenje na robnih vrstah nasadov brez ventilatorja in s prilagoditvijo orientacije
šob (M.Lešnik) ......................................................................................................................... 57
Slika 22: Prednosti in slabosti sodobno oblikovanih naprav za nanos FFS – zelo dobro
nanašanje na ciljne površine, preobsežno zanašanje v okolico in tla (M. Lešnik).................. 63
Slika 23: Neposredna ogroženost izvajalca škropljenja – traktor brez kabine (M. Lešnik)..... 65
Slika 25: Primerjava nekaterih tipov šob, dostopnih na slovenskem trgu: ST in TR – običajni
standardni šobi, ADI in API – šobi za zmanjševanje zanašanja z vgrajeno predkomoro, ID in
AVI – antidriftni šobi, ki vsesavata zrak, IDK – kompaktna antidriftna šoba (M. Lešnik)..... 69
Slika 26: Uporaba antidriftnih šob pri škropljenju v bližini stanovanjskih objektov (M.
Lešnik)...................................................................................................................................... 70
Slika 27: Enostransko škropljenje robnih vrst (M. Lešnik) .................................................... 71
4
5. Kratice in izrazi, pogosto uporabljeni v gradivu
FFS – fitofarmacevtska sredstva
FURS – Fitosanitarna uprava Republike Slovenije
IRSKGH – Inšpektorat Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in hrano
MKGP – Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Ur.l. RS – Uradni list Republike Slovenije
UL L – Uradni list Evropske skupnosti
VVO – vodovarstvena območja
ZFfS – Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih
Karenca - ali varnostna čakalna doba je čas, ki mora preteči od zadnjega tretiranja posevka ali
nasada do spravila pridelka. Ta čas je potreben, da se uporabljeno fitofarmacevtsko sredstvo
razgradi, tako da predpisane mejne vrednosti ostankov v času spravila pridelka niso
presežene. Karenca se predpiše za vsak pripravek in vsako rastlino posebej in je določena na
podlagi lastnosti fitofarmacevtskega sredstva, načina uporabe, odmerka in metabolizma
rastline, zato je za različne rastline lahko različna.
Delovna karenca – je čas, ki mora preteči od tretiranja posevka ali nasada do vstopa delavcev
na območje tretirane površine. Določa se na podlagi ocene izpostavljenosti delavca, ki je
narejena na podlagi nevarnih lastnosti fitofarmacevtskega sredstva, načina uporabe in
odmerka.
Karenca zagotovljena s časom uporabe – pomeni, da je čas med uporabo sredstva in
spravilom pridelka zaradi dolžine vegetacije posevka daljši od karenčne, ki bi bila predpisana
za posevek (Primer: pri uporabi herbicida ob setvi koruze je karenca določena na 63 dni. Če
pridelujemo koruzo za silažo, moramo čakati, da mine najmanj 63 dni od uporabe sredstva do
žetve. Če gojimo koruzo za zrnje, ki na njivi raste dlje kot 63 dni, nam za karenco ni treba
skrbeti. V tem primeru se napiše, da je karenca zagotovljena s časom uporabe).
Odmerek – je predpisana količina sredstva na enoto površine (na primer v kg na hektar),
določena na podlagi podatkov o učinkovitosti sredstva in podatkov o vplivih na okolje. V
navodilu za uporabo je naveden najvišji dovoljeni odmerek sredstva in najvišje dovoljeno
število tretiranj.
Fitotoksičnost – pomeni škodljivo (strupeno) za rastline - je lastnost fitofarmacevtskega
sredstva, da povzroča na rastlinah poškodbe ali njihovo odmiranje kot stranski in neželeni
učinek (sredstva so lahko fitotoksična za določene vrste rastlin ali samo za določene sorte).
Morebitna fitotoksičnost sredstva za določene rastline je navedena v navodilu za uporabo.
PROMOCIJSKO GRADIVO IN PREDSTAVITVE PREDSTAVNIKOV
PROIZVAJALCEV FFS NA OBVEZNIH STROKOVNIH USPOSABLJANJIH PO
ZAKONU O FITOFARMACEVTSKIH SREDSTVIH NISO DOVOLJENE!
5
6. UVOD
Fitofarmacevtska sredstva so snovi namenjene uničenju, zatiranju, nadzorovanju ali
odganjanju škodljivih organizmov (žuželke, pršice, glive, pleveli, glodavci ipd), ki negativno
vplivajo na rast, razvoj in skladiščenje rastlin ali rastlinskih proizvodov. Izdelani so lahko na
osnovi kemijskih snovi (večina FFS), mikroorganizmov in virusov ali naravnih izvlečkov.
Glede na namen uporabe sredstev, zatiranje škodljivih organizmov, so temu prilagojene
njihove lastnosti.
Zakaj je potrebna stroga regulacija fitofarmacevtskih sredstev:
Iz načina delovanja in namena uporabe je razvidno, da imajo FFS lahko negativne vplive tako
na zdravje ljudi kot tudi okolje. Večinoma se uporabljajo na prostem in imajo neposreden
vplive na okolje. Njihova raba lahko predstavlja razpršeni vir onesnaževanja, v čemer se
bistveno razlikujejo od industrijskih kemikalij in kemikalij v gospodinjstvu, ki jih običajno
uporabljamo v zaprtih prostorih (sistemih) in predstavljajo v večini primerov le točkovne
obremenitve okolja ali pa se v okolje sploh ne izpuščajo.
Da se potencialne negativne vplive specifične rabe FFS, njihovega delovanja in razpršenega
sproščanja kemikalij v okolje zmanjša na najnižjo možno stopnjo, je nujna stroga zakonska
regulacija dajanja FFS v promet in nadzor njihove rabe.
Fitofarmacevtska sredstva uporabljajo tako profesionalni kot tudi neprofesionalni uporabniki.
Zaradi majhnih kmetijskih gospodarstev in velikega števila ljubiteljskih uporabnikov, kar je
za Slovenijo še posebej značilno, je krog potencialnih uporabnikov izredno širok. To pa v
praksi pomeni otežen nadzor nad pravilno uporabo FFS.
Zakaj je potrebno FFS registrirati in regulirati na nacionalnem nivoju:
Med uporabniki FFS se pogosto zastavlja vprašanje, zakaj obstajajo razlike med državami in
predvsem, zakaj določeno sredstvo ni registrirano v Sloveniji, v drugih državah EU pa je.
Razloge za to najdemo v naslednjih razlikah med državami:
• Različni škodljivi organizmi, predvsem pa različen pritisk bolezni, kar se lahko odraža
v spremenjenih odmerkih ali številu tretiranj;
• Različni klimatski pogoji, od povprečne letne temperature do količine padavin na
površino, kar se odraža v spremenjenem obnašanju snovi v okolju. Ključna razlika je v
potencialnem spiranju v podzemno vodo;
• Različna izraba naravnih virov, predvsem vode, tako površinske kot tudi podzemne
vode. Slednja je vir pitne vode v Sloveniji v skoraj 97 %, kar predstavlja enega od
največjih deležev v Evropi;
• Različna tekstura tal, ki vpliv na zadrževanje snovi v tleh;
• Različne nacionalno določene mejne vrednosti pesticidov v površinski vodi in
posledično različni ukrepi za zmanjšanje vnosa,
• Različna kmetijska proizvodnja,
• Različna struktura in število kmetijskih gospodarstev, kar ima velik vpliv na kmetijsko
prakso in
• Različna aplikacijska tehnika, zlasti glede na strukturo in število kmetijskih
gospodarstev.
6
7. Vse te razlike imajo neposreden vpliv na registracijo sredstev v določeni državi, zato
registracije med državami ne morejo biti enake, kot tudi niso enaki ukrepi za zmanjševanje
tveganja za ljudi, predvsem pa za okolje. Določena FFS v Sloveniji niso dovoljena zaradi
tveganj, ki jih ne moremo omejiti na način, da bi bila sprejemljiva. To so predvsem nanaša na
spiranje snovi v podzemno vodo (ključni vir pitne vode v Sloveniji!), prekomerno tveganje za
organizme v površinskih vodah in aplikacijsko tehniko, ki je pri nas izjemo raznolika in jo je
zelo težko predpisati kot pogoj za registracijo določenega sredstva (na primer posebne šobe z
zmanjšanim zanašanjem).
Take razlike med državami članicami se upoštevajo tudi v Evropski zakonodaji, ki predpisuje
postopke za oceno in odobritev aktivnih snovi na ravni Skupnosti in nacionalne postopke
registracije fitofarmacevtskih sredstev v državah članicah v skladu z njihovimi nacionalnimi
značilnostmi. Postopek je v Evropski skupnosti dvostopenjski: aktivne snovi odobri Evropska
Komisija za območje celotne skupnosti, fitofarmacevtska sredstva na osnovi odobrenih
aktivnih snovi pa registrirajo države članice na svojih območjih ter predpišejo etiketo z
navodilom za uporabo v nacionalnem, v našem primeru slovenskem jeziku.
Strokovno usposabljanje
V nadaljevanju so na splošno opisana fitofarmacevtska sredstva, navedene so nekatere
lastnosti, ki jih lahko imajo in vrste izpostavljenosti, ki jim je lahko podvržen uporabnik ali
okolje ob nepravilni uporabi. Opisani so morebitni vplivi na zdravje ljudi in načini osebne
zaščite, morebitni vpliv na okolje in živali ter načini zaščite okolja, okoliščine na katere
moramo biti pozorni ob pripravah na škropljenje ali pršenje in med samim škropljenjem ali
pršenjem. Vse te lastnosti in opozorila so ugotovljene v postopku registracije FFS in so
navedene zato, da se uporabnik zaščiti pred morebitnimi negativnimi vplivi, ki jih lahko imajo
fitofarmacevtska sredstva.
Sledi opis etikete in navodila za uporabo s komentarji v oblačkih, ki poudarjajo posamezne
pomembnejše vsebine. Po razlagi o različnih tveganjih v prejšnjih poglavjih bo morda bralec
lažje razumel in povezal navedbe na etiketi in navodilu za uporabo.
Na koncu je dodan še opis zakona in pravilnikov s področja fitofarmacevtskih sredstev.
Opozoriti velja, da se bo Zakon o fitofarmacevtskih sredstvih v letu 2010/2011 spreminjal
zaradi objave nove evropske zakonodaje konec leta 2009, ki jo bo treba prenesti v slovenski
pravni red.
Dodano je tudi poglavje o zakonski ureditvi zbiranja odpadkov, manjka pa opis izvedbe
zbiranja odpadkov v praksi, kar morda velja dopolniti v ponatisu tega gradiva.
Naš svet se spreminja, nova znanstvena odkritja in nove tehnične izboljšave na vseh področjih
človekovega udejstvovanja nas silijo v nenehno izobraževanje in le z neprestanim
izpopolnjevanjem ostajamo v koraku z zahtevami časa in izzivi na delovnem mestu. Ravno
tako je pri fitofarmacevtskih sredstvih, zakonodaja se neprestano spreminja na svetovni in
evropski ravni ter posledično tudi na nacionalni ravni, spreminja se ponudba
fitofarmacevtskih sredstev, njihove lastnosti in delovanje. Spreminjajo pa se tudi zahteve trga
in pojmovanje ljudi v zvezi s hrano in okoljem. Tudi uporabnik fitofarmacevtskih sredstev
mora spremembe spremljati in jim slediti, se izpopolnjevati ter se venomer truditi za dobro
opravljeno delo na svojem delovnem mestu – na njivi, v sadovnjaku ali v vinogradu. Namen
tega gradiva je dopolniti strokovno usposabljanje uporabnikov in prodajalcev
fitofarmacevtskih sredstev z vsebinami, ki so bile doslej manj podrobno predstavljene.
7
8. 1. POVZROČITELJI BOLEZNI NA RASTLINAH,
ŠKODLJIVCI IN PLEVEL
Bolezen je vsaka motnja biogenih procesov (metabolizma) in anatomsko – histološke zgradbe
rastlin, ki jo povzročijo živi in neživi dejavniki, ki slabijo življenjski potencial rastline, v
kolikor ta motnja negativno vpliva na tisti del rastline, zaradi katerega jo gojimo kot kulturno
rastlino.
Bolezenska znamenja ali simptomi se kažejo na različne načine in so posledica procesov, ki
potekajo v ali na rastlini. Delimo jih na več skupin:
razbarvanja in obarvanja rastlinskih delov,
uvelost rastlin,
odmiranje rastlinskih organov,
spreminjanje oblik,
rane,
izločki,
navzočnost povzročitelja samega kot bolezenski znak.
1.1. Bolezni, ki jih povzročajo neživi povzročitelji
Nastanejo zaradi klimatskih ter talnih razmer in kot posledica prisotnosti različnih kemikalij v
tleh in v zraku. Pravimo jim tudi fiziopatije.
To so obolenja, ki niso prenosljiva in v velikem številu primerov ustvarjajo pogoje, ki na
rastlini omogočajo okužbo z boleznimi ali napad drugih škodljivih organizmov. Nekatere
fiziopatije je mogoče ozdraviti ali vsaj delno omejiti potem, ko odstranimo dejavnik, ki je
bolezen povzročil. Zoper tovrstne bolezni ne moremo ukrepati s kemičnimi sredstvi.
Pomembno pa je, da jih ločimo od bolezni, ki jih povzročajo živi povzročitelji in se na ta
način izognemo nepotrebni uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Pogosto se v praksi dogaja, da
simptome bolezni, ki so posledica neživih povzročiteljev, zlasti pomanjkanja ali preobilice
hranil ali vode v tleh, pripisujemo povzročiteljem žive narave. V nadaljevanju so našteti
najpomembnejši povzročitelji fiziopatij:
Vremenske razmere:
prenizke ali previsoke temperature,
pomanjkanje ali preobilica svetlobe,
toča,
strela,
veter,
snežne padavine.
Talne razmere:
pomanjkanje ali preobilica hranil v tleh,
pomanjkanje ali preobilica vode v tleh,
reakcija tal (pH vrednost).
Kemikalije v zraku in tleh:
težke kovine,
kemikalije kot posledica človekove aktivnosti,
izpusti v zrak.
8
9. 1.2. Bolezni in poškodbe, ki jih povzročajo povzročitelji žive narave
Med povzročitelje bolezni in poškodb žive narave na rastlinah uvrščamo:
parazitske mikroorganizme kot so glive, virusi, bakterije in fitoplazme,
živalske povzročitelje kot so žuželke, pršice, ogorčice, polži, ptice, divjad, glodavci,
plevele.
Glive
Največ bolezni na gojenih rastlinah povzročajo glive. Glive se naseljujejo na vse vrste
samoniklih in gojenih rastlin, na katerih lahko povzročijo škodo v znatnem obsegu. Obseg
škode, ki nastane zaradi okužb z glivičnimi boleznimi, je odvisen od vrste glive
povzročiteljice, vremenskih razmer (visoka temperatura in visoka relativna zračna vlaga), ki
pogojujejo stopnjo okužbe ter od rastlinske vrste, ki je bila okužena. Bolezni, ki jih
povzročajo glive, imenujemo mikoze.
Glive gostiteljsko rastlino lahko okužijo skozi rane, listne reže ali neposredno skozi
nepoškodovano listno povrhnjico. Rastlinam na ta način odvzamejo vodo in hranilne snovi.
Čas od vdora povzročitelja v rastlino (od okužbe) do izbruha bolezenskih znamenj imenujemo
inkubacija.
Bolezenska znamenja na rastlinah, ki so posledica okužbe z glivami, se najpogosteje kažejo
kot: razbarvanja na listih, sušenje listov in plodov, odpadanje listov in plodov, zastajanje v
rasti ter splošna oslabelost rastlin.
Telo glive je sestavljeno iz glivnih hif (tanke nitke), ki rastejo na vse strani in tvorijo splet hif,
ki mu pravimo micelij. Miceliji nekaterih vrst gliv, med njimi so tudi pogoste povzročiteljice
glivičnih bolezni, ki jim s skupnim imenom pravimo pepelovke, rastejo na površini napadenih
rastlinskih organov. S pomočjo posebnih oprijemalnih organov (apresorijev) se rastline
oprimejo in s sesalnimi organi (sesalne bradavice ali haustoriji) črpajo iz rastlinskih celic
hrano. Na ta način celice lahko odmrejo.
Pri drugih skupinah gliv se po okužbi micelij širi znotraj organov rastline v medceličnem
prostoru in v celicah. Tudi v tem primeru hife oblikujejo sesalne organe s katerimi izčrpavajo
okuženo rastlino. Pri nekaterih vrstah gliv (npr. glive iz rodu Plasmopara) micelij preraste
rastlinsko tkivo in nato prodre skozi listne reže na spodnji strani lista, kar navzven opazimo
kot belo plesnivo prevleko.
Glive se razmnožujejo s trosi ali sporami, ki jih lahko tudi na velike razdalje prenašajo veter,
dež, žuželke ter okuženo orodje in stroji. Glivične bolezni zatiramo s fitofarmacevtskimi
sredstvi, ki jih imenujemo fungicidi.
Primeri glivičnih bolezni rastlin:
peronospora vinske trte, oidij vinske trte,
jablanov škrlup, jablanova plesen,
breskova kodravost,
krompirjeva plesen,
žitna rja, žitna pepelovka, ipd.
9
10. Bakterije
Bakterije so preprosti, mikroskopsko majhni, večinoma enocelični organizmi brez listnega
zelenila. Od vseh do sedaj znanih bakterij je le 10% takih, ki povzročajo bolezni rastlin
(fitopatogene bakterije). Bolezni, ki jih povzročajo, imenujemo bakterioze. Bakterije ne
morejo okužiti nepoškodovane površine rastlin. Vanjo vdrejo lahko le skozi naravne odprtine
kot so listne reže in cvetovi ali skozi rane, ki nastanejo zaradi poškodb in rezi, oziroma so
posledica odpadanja listja in plodov.
Bolezenska znamenja, ki jih opazimo na rastlinah, ki so jih okužile bakterije so: spremembe
oblike rastline, gnitje, različne pege odmrlega tkiva (nekroze) ali mastne pege, površinski
ožigi, uvelost posameznih organov ali celotne rastline, izločanje smol in tekočih izcedkov ter
popoln propad rastline.
Vse fitopatogene bakterije so endoparaziti, kar pomeni, da se nahajajo znotraj okuženih
rastlin. V primerjavi z glivičnimi boleznimi je gospodarska škoda zaradi bakterioz manjša,
vendar pa bakterije povzročajo nekatere gospodarsko pomembne rastlinske bolezni, proti
katerim uporaba fitofarmacevtskih sredstev ni smiselna oziroma je učinkovitost
fitofarmacevtskih sredstev zoper te bolezni zelo omejena.
V naravi se bakterije širijo z dežnimi kapljicami, setvenim in sadilnim materialom, s pomočjo
živali in ljudi, z vetrom nekoliko manj. Do intenzivnega razvoja bakterijskih obolenj pride
zlasti po poškodbah rastlinskih tkiv, ki so posledica toče in drugih neurij.
Med pogostejše bakterijske bolezni uvrščamo: hrušev ožig na pečkarjih, bakterijsko uvelost in
bakterijski rak paradižnika, navadno krastavost krompirja in črno nogo krompirja, koreninski
rak pri sadnem drevju, trsni rak na vinski trti in še nekatere druge.
Virusi
Virusi so v primerjavi z bakterijami še mnogo manjši. Nimajo celične zgradbe in lastne
presnove, ne morejo samostojno prodirati v rastlinske celice in se lahko razmnožujejo le v
drugem organizmu. Življenjsko energijo gostitelja so sposobni preusmeriti v nastajanje novih
virusnih delcev. Bolezni, ki jih povzročajo imenujemo viroze. Virusi so oblikovani različno,
največkrat so podobni kristalčkom.
Virusne bolezni so manj pogoste v primerjavi z glivičnimi, vendar imajo pomemben
gospodarski pomen zaradi škode, ki jo povzročajo pri rastlinski pridelavi. Virusi se lahko
prenašajo na različne načine: z dotikom okužene in zdrave rastline, preko različnih
prenašalcev (žuželke, pršice, ogorčice, čebele), s sadilnim materialom in preko človeka.
Znamenja okužbe z virusi se na rastlinah kažejo kot sprememba barve, zvijanje listov,
spreminjanje oblike rastlinskih delov in pritlikavost rastlin. Ker učinkovito kemično zatiranje
virusnih bolezni ni mogoče, viroze lahko le preprečujemo, tako da:
uporabljamo zdrav brezvirusni semenski oziroma sadilni material,
zatiramo prenašalce virusov (npr. listne uši pri pridelavi semenskega krompirja),
stroje, naprave, orodja po uporabi očistimo in po potrebi tudi razkužujemo,
upoštevamo kolobar,
odstranjujemo okužene rastline iz matičnih in semenskih nasadov,
pri pridelavi semenskega krompirja krompirjevko odstranimo in uničimo dovolj
zgodaj, da se virusi ne prenesejo iz zelenih delov na gomolje.
10
11. Fitoplazme
Fitoplazme (nekoč poimenovane mikoplazmam podobni organizmi) so zapletena skupina
povzročiteljev bolezni. Po zgradbi so najbolj podobne bakterijam, bolezenska znamenja, ki jih
povzročajo pa bolj spominjajo na viroze. Odkrite so bile šele konec šestdesetih let 20. stoletja.
Bolezni, ki jih povzročajo, se imenujejo fitoplazmoze. Fitoplazme so enoceličarji
spremenljivih oblik, od okroglastih do nitastih. Ker nimajo čvrste celične stene, lahko obliko
tudi menjajo in prilagajajo razmeram v življenjskem okolju. Živijo zgolj v sitastih ceveh
rastlin in v hemolimfi nekaterih žuželk. Tako je mogoče, da ista fitoplazma zavzame več
različnih oblik in velikosti. Bolezenska znamenja, ki jih povzročajo na rastlinah, so zelo
podobna virusnim obolenjem. Pomembna razlika med virusno in fitoplazmatsko boleznijo je
v tem, da virusi naselijo skoraj vse celice okužene rastline (razen nekaterih celic rastnih
vršičkov), fitoplazme pa zgolj prevajalna floemska tkiva. Enako kot viruse jih prenašamo pri
vegetativnem razmnoževanju, ne moremo jih prenašati s semenom. Za okužbo rastline, tako
kot virusi, potrebujejo naravne odprtine oziroma rane. Prenašajo jih predvsem žuželke
(škržati, stenice, bolšice, listne uši) in pršice. Od bolezni, ki jih povzročajo, sta najbolj znani
metličavost jablan (angleško: Apple proliferation) in propadanje hrušk (angleško: Pear
decline). V zadnjih letih so se zelo razširile tudi trsne rumenice, ki jih povzročajo različne
fitoplazme. Med njimi sta najpomembnejši zlata trsna rumenica in rumenica počrnelosti lesa
vinske trte. Na fitoplazme ne deluje nobeno fitofarmacevtsko sredstvo. Najboljša zaščita je
uporaba zdravega sadilnega materiala in zatiranje prenašalcev, kjer je to mogoče.
Žuželke
Žuželke so najštevilčnejša in hkrati najpomembnejša skupina živalskih škodljivcev na gojenih
rastlinah. Med najpomembnejše škodljive žuželke uvrščamo: hrošče, metulje, listne ose,
dvokrilce, tripse (resarje), kaparje, listne uši, ščitkarje, škržatke in listne stenice. Pogosto so
ličinke bolj škodljive v primerjavi z odraslimi žuželkami.
Po načinu prehranjevanja žuželke delimo na grizoče in sesajoče. Prve objedajo ali grizejo
rastlinske dele, kar povzroči nastanek poškodb v obliki luknjic, okenc, rovov ter objedenih
listnih robov. V kolikor ne ukrepamo dovolj hitro nekatere grizoče vrste žuželk lahko
povzročijo golobrst, kar pomeni, da žuželka obje celotno rastlino, ki ji je na razpolago.
Sesajoče žuželke zabadajo ustne dele v rastlinsko tkivo in iz njega izsesavajo rastlinske
sokove. Zaradi tega se rastlinski organi razbarvajo, postanejo svetlejši ali se celo kodrajo.
Med grizoče žuželke uvrščamo hrošče, gosenice grizlic in metuljev ter žerke muh; med
sesajoče žuželke pa listne uši, tripse, kaparje, stenice in bolšice.
Žuželke delimo tudi glede na način razvoja oziroma preobrazbo. Popolno preobrazbo imajo
npr. metulji. Potem, ko se iz jajčeca izleže ličinka, ta preide v stadij bube, iz katere se razvije
odrasla žuželka. Nepopolno preobrazbo poznamo npr. pri listnih ušeh. Po izleganju iz jajčec
so potomci ves čas podobni odraslim žuželkam. Te vrste nimajo stadija ličinke in bube.
Žuželke zatiramo s fitofarmacevtskimi sredstvi, ki jim pravimo insekticidi.
11
12. Pršice
Pršice so najobsežnejša skupina (red) iz razreda pajkovcev. Skupina pršic obsega preko
50.000 opisanih vrst, med katerimi so tudi takšne, ki povzročajo škodo na rastlinah.
Rastlinojede pršice imajo ustni aparat grajen tako, da omogoča bodenje in sesanje, zato so
poškodbe na rastlinah posledica izsesavanja rastlinskih sokov. Večinoma so manjše od 1 mm,
zato se širijo le na krajše razdalje. Napadajo gojene rastline v zaprtih prostorih, kot tudi sadno
drevje, vinsko trto, hmelj, vrtnine in okrasne rastline na prostem. Pršice zatiramo z akaricidi
ali insekticidi, ki istočasno delujejo zoper žuželke in pršice.
Kot škodljivci so na gojenih rastlinah najbolj znane pršice prelke. Mednje spadata npr. rdeča
sadna pršica, ki se najpogosteje pojavlja v sadovnjakih in vinogradih ter navadna pršica, ki
napada okoli 200 različnih rastlinskih vrst.
Poleg pršic prelk delajo škodo na gojenih rastlinah tudi pršice šiškarice. Te povzročajo na
rastlinah bodisi tvorbo šišk ali površinske poškodbe in posledično porjavelost napadenih
delov rastlin. V to skupino pršic uvrščamo pršico, ki povzroča trsno kodravost ali akarinozo
in trsno listno pršico šiškarico, ki povzroča erinozo, ki delata škodo v vinogradih, ter
jablanovo in hruševo rjasto pršico, ki delata škodo na sadnem drevju.
Poleg škodljivih pršic velja omeniti še koristne plenilske pršice iz družine Phytoseiidae. Po
velikosti so podobne pršicam prelkam, a so zelo hitre in večinoma neobarvane. Te so naravni
sovražniki rastlinojedih pršic, ki učinkovito omejujejo njihovo namnožitev, če jih z
nepremišljeno rabo fitofarmacevtskih sredstev ali drugimi ukrepi ne zatremo. Vsaka lahko
dnevno izsesa tudi do 20 škodljivih pršic.
Polži
Polži povzročajo škodo s strgalastim objedanjem vrtnin, poljščin in jagod. Na rastlinah
izjedajo luknje, v njeni bližini pa puščajo lesketajočo se sled. Poškodbe, ki jih povzročajo
polži, so ponavadi največje na mladih rastlinah, zaradi česar le-te lahko v celoti propadejo.
Največ škode zaradi polžev nastane na njivskih ali vrtnih robovih, ki mejijo na travinje. V
enem dnevu so polži sposobni pojesti za polovico telesne teže rastlinskih delov. Rastlinam so
škodljivi predvsem polži brez hišice iz družin slinarjev in lazarjev, medtem ko vrste s hišico
rastlinam niso tako nevarne. Uspešno jih zatiramo s sredstvi, ki jih imenujemo limacidi. Na
manjših površinah zoper njih lahko uporabimo tudi snovi, ki povzročajo dehidracijo; sol,
pepel, apno.
Škodljivi sesalci
Sesalci se med seboj zelo razlikujejo po načinu življenja. Večinoma gre za koristne živalske
vrste, nekateri med njimi pa delajo škodo na kmetijskih površinah. Med škodljive sesalce
uvrščamo glodavce in divjad. Od glodavcev na prostem dela škodo predvsem voluhar v
sadovnjakih ter poljske miši pri pridelovanju poljščin, medtem ko siva, črna podgana ter miši
delajo škodo v skladiščih. Škoda, ki pri tem nastane, ni zgolj neposredna. Glodavci tudi
onesnažujejo skladiščeno hrano in krmo z blatom in sečem, uničujejo embalažo in so lahko
prenašalci različnih bolezni.
Drugo pomembno skupino škodljivih sesalcev predstavlja divjad, ki dela škodo na gojenih kot
tudi na samoniklih rastlinskih vrstah. Največ škode povzroča srnjad, jelenjad, divji prašič in
zajci.
12
13. Ptice
Ptice povzročajo škodo na kmetijskih površinah predvsem ob setvi in v času dozorevanja
pridelkov. Direktno zatiranje ptic je prepovedano, dovoljena je le uporaba sredstev za
zastraševanje in mehanskih odvračal (npr. mreže). Med njimi obstajajo tudi vrste (npr. vrane),
ki v določenem obdobju povzročajo škodo na kmetijskih pridelkih, kasneje pa se hranijo z
rastlinskimi škodljivci. Škode zaradi ptic so praviloma bolj lokalnega značaja in so velikokrat
posledica prerazmnožitve. Na sadnem drevju in vinski trti škodo pogosto delajo škorci in šoje,
pri pridelovanju poljščin pa vrane, golobi in fazani.
Plevel
V ožjem smislu, so plevelne rastline tiste rastline, ki povzročajo velike izgube pridelka
gojenih rastlin, škode od njih so očitne in preprosto merljive.
Plevelne vrste povzročajo škodo gojenim rastlinam na različne načine:
gojeni rastlini jemljejo življenjski prostor, svetlobo, hranilne snovi in vodo v tleh, kar
posledično znižuje pridelek,
znižujejo kakovost pridelka,
otežujejo oskrbo posevka in spravilo pridelka,
so prenašalci ali vmesni gostitelji različnih povzročiteljev bolezni in škodljivcev,
nekatere plevelne vrste so strupne za živino in ljudi.
Plevelne rastline razvrščamo po različnih kriterijih.
Glede na življenjsko dobo ločimo:
enoletne plevele,
dvoletne plevele,
večletne plevele.
Po načinu razmnoževanja plevele delimo na:
semenske plevele, ki se razmnožujejo izključno s semeni,
koreninske plevele, ki se razmnožujejo vegetativno z nadzemnimi ali podzemnimi
živicami ali s čebulicami in gomolji.
Glede na morfološke lastnosti plevele delimo na:
ozkolistne plevele (trave, šaši in druge enokaličnice),
širokolistne plevele.
Po združbah z gojenimi rastlinami oziroma glede na življenjski prostor plevele delimo na:
njivske plevele, ki se razvijajo v žitih (jarih in ozimnih) ter v okopavinah,
travniške plevele, ki so se specializirali za rast na travnikih in pašnikih,
ruderalne plevele, ki uspevajo na rastiščih, ki so nastala zaradi delovanja človeka in
niso namenjena za pridelavo gojenih rastlin (cestni robovi, brežine, odlagališča…).
13
14. Poznamo še dva načina razvrščanja plevelov in sicer glede na čas vznika plevelov ter glede na
vrsto rastišča oziroma talni tip, ki jim ustreza.
Med najpogostejše vzroke za prekomeren pojav plevelov na kmetijskih površinah uvrščamo:
preozek kolobar,
gojenje kmetijske rastline v monokulturi, kar pomeni, da jo na isti površini gojimo več
let zaporedoma,
uporabo herbicidov z istim mehanizmom delovanja na isti površini več let
zaporedoma,
razmere v tleh (zakisana tla, prekomerna količina vlage v tleh, visoka vsebnost apna),
pomanjkljivo oskrbo tal,
pretirano gnojenje, zlati previsoko vsebnost dušika v tleh,
strnišča, ki ostanejo po spravilu pridelka neobdelana ali neposejana do naslednje
rastne dobe.
14
15. 2. SPLOŠNO O FFS
2.1. Kaj so fitofarmacevtska sredstva
Fitofarmacevtska sredstva so aktivne snovi in pripravki, ki so namenjeni za:
varstvo rastlin in rastlinskih proizvodov pred škodljivimi organizmi oziroma za
preprečevanje delovanja škodljivih organizmov;
vpliv na življenjske procese rastlin, drugače kot s hranili;
ohranjanje rastlinskih proizvodov, če niso predmet drugih predpisov;
zatiranje nezaželenih rastlin ali delov rastlin;
zadrževanje ali preprečevanje nezaželene rasti rastlin
Aktivna snov ali učinkovina je glavna sestavina pripravka in deluje na ciljni organizem.
Pripravek vsebuje eno ali več aktivnih snovi, njihov delež v sredstvu pa je različen. Aktivne
snovi, ki jih danes uporabljamo v praksi, so večinoma laboratorijsko sintetizirane.
Dodatki ali polnila ne delujejo na ciljni organizem. Aktivni snovi so dodane z namenom, da
se izboljša njena učinkovitost, obenem omogočajo enakomernejšo razporeditev aktivne snovi
ter dobro omočenje škropljene površine. Preprečijo tudi poškodbe na tretiranih rastlinah.
Dodatki tudi olajšajo odmerjanje pripravka in omogočajo lažjo pripravo škropilne brozge. Kot
dodatki se uporabljajo razredčila, topila, emulgatorji, močila, veziva in barvila.
Obstajajo tudi sredstva, kot je npr. bakrov sulfat, ki vsebuje zgolj aktivno snov brez dodatkov.
2.2. Formulacije fitofarmacevtskih sredstev
Ker so aktivne snovi v svoji izvirni obliki za neposreden nanos večinoma neuporabne, jih je
potrebno oblikovati v uporabno obliko ali formulacijo, kar dosežemo z dodajanjem različnih
neaktivnih snovi oziroma dodatkov. Formulacija fitofarmacevtskega sredstva je mešanica ene
ali več aktivnih snovi ter dodatkov, pripravljena v obliki, da je z njim mogoče učinkovito
tehnično čim bolj enostavno ter za uporabnika in okolje varno zatirati ciljne organizme. Tako
pripravljenim fitofarmacevtskim sredstvom pravimo pripravki.
Pri izdelavi sredstev je potrebno dobro poznavati tako fizikalno kemične lastnosti aktivne
snovi kot lastnosti dodatkov, obenem je potrebno upoštevati tudi namembnost sredstva.
Sredstva, ki so namenjeni varstvu živil, morajo vsebovati drugačna razredčila kot sredstva, ki
so namenjeni tretiranju živih rastlin. Sistemična oziroma kurativna sredstva morajo vsebovati
drugačne dodatke kot preventivna. Pri izdelavi sredstev je potrebno poznati tudi združljivost
aktivne snovi in neaktivnih dodatkov
Formulacije fitofarmacevtskih sredstev so po mednarodnem kodnem sistemu za formulacije
pesticidov razdeljene v sedem obsežnih skupin. Sistem je postavljen delno na podlagi načina
rabe (koncentrati za redčenje, sredstva za neposredno rabo itn.), delno pa na podlagi fizikalne
oblike formulacije (raztopina, suspenzija, emulzija itn.). Poimenovanje formulacij je
prevedeno tudi v slovenščino. V nadaljevanju so navedene nekatere pomembnejše formulacije
fitofarmacevtskih sredstev.
15
16. Sredstva, ki jih uporabljamo nerazredčena za direktno tretiranje tal ali rastlin (gotovi pripravki):
IME OZNAKA OPIS
Druge tekočine AL Druge tekočine, ki se uporabljajo nerazredčene.
Prašivo DP Uporabljamo ga za prašenje. Delež aktivne snovi je v prašivih zelo
majhen; navadno 1 do 5%, redkeje 10 ali 20%
Zrnina (granulat) GR Pripravek v obliki zrn določene velikosti. Večinoma gre za talne
insekticide.
Tekočina UL Posebna formulacija, ki se uporablja brez razredčitve v zelo majhnih
odmerkih s posebnimi mikrorazpršili.
za aplikacijo ULV
Koncentrati, ki jih je treba pred uporabo razredčiti z vodo:
IME OZNAKA OPIS
Kapsulirana suspenzija CS Obstojna suspenzija mikrokapsul velikosti 5 do 20 µm, ki jo navadno
pred uporabo razredčimo z vodo.
Disperzijski koncentrat DC Homogena tekoča formulacija, ki se kot trdna disperzija uporablja po
razredčitvi z vodo.
Koncentrat za emulzijo EC Homogena tekoča formulacija, ki po razredčitvi z vodo oblikuje
tekočo emulzijo.
Koncentrirana emulzija EW Aktivna snov je raztopljena v organski tekočini in razpršena v obliki
kapljic v vodi.
Koncentrirana suspenzija SC Obstojna suspenzija ene ali več aktivnih snovi v tekočini, ki lahko
vsebuje še druge raztopljene aktivne snovi in jo pred uporabo
redčimo z vodo.
Vodotopna zrnca SG Formulacija v obliki zrnc, ki se v vodi raztopijo; pri tem nastane
prava raztopina aktivne snovi.
Vodotopni koncentrat SL Tekoča homogena formulacija, ki po razredčitvi z vodo oblikuje
pravo raztopino aktivne snovi.
Vodotopni prašek SP Formulacija v obliki praška, ki po razredčitvi z vodo oblikuje pravo
raztopino aktivne snovi.
Močljivi prašek WP Formulacija v obliki praška, ki po razredčitvi z vodo tvori suspenzijo.
Močljiva zrnca WG Formulacija v obliki zrnc, ki po razredčitvi z vodo tvori suspenzijo.
Sredstva za nanašanje na seme:
IME OZNAKA OPIS
Koncentrirana suspenzija za tretiranje semena FS Uporablja se za mokro tretiranje semena v
razredčeni ali nerazredčeni obliki.
Močljiv prašek za vlažno tretiranje semena WS Prašek za pripravo goste vodne suspenzije za
vlažno tretiranje semena.
Raztopina za tretiranje semena LS Raztopina v razredčeni ali nerazredčeni obliki se
uporablja za mokro tretiranje semena.
Emulzija za tretiranje semena ES Emulzija v razredčeni ali nerazredčeni obliki se
uporablja za mokro tretiranje semena.
16
17. Različne formulacije sredstev za posebne namene:
IME OZNAKA OPIS
Pasta (PA) Sredstvo, ki po aplikaciji oblikuje tanko prevleko.
Zrnasta vaba (GB) Posebna oblika vabe.
Pripravek za sproščanje plina (GE) Pripravek, ki pri kemični reakciji ob določenih pogojih sprošča
plin.
Razpršilo (AE) Gotova formulacija v obliki tekočine za razprševanje.
Žitna vaba (AB) Ponavadi v to skupino spadajo vabe za glodavce.
Gotova vaba (RB) Pripravek oblikovan kot vaba, z namenom, da ga glodavci
použijejo.
2.3. Poimenovanje fitofarmacevtskih sredstev
Aktivna snov, ki je sestavina sredstva, ima opredeljeno natančno kemično sestavo in
pripadajočo strukturno formulo, na kateri temelji kemično ime za aktivno snov. Kemična
imena zaradi zapletenosti niso primerna za splošno uporabo in jih uporabljamo zgolj v
znanstvene namene. Iz tega razloga v praksi aktivno snov poimenujemo s splošnim ali
trivialnim imenom (angleško: common name), ki nadomešča natančno kemično ime in ga
vsaki aktivni snovi dodeli mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO).
Pripravek je poimenovano s trgovskim imenom, ki ga zanj izbere proizvajalec. Trgovsko ime
je praviloma zaščiteno in za uporabnika najbolj razpoznavno. Kratice in številke, ki sledijo
trgovskemu imenu, navadno označujejo vrsto formulacije in vsebnost aktivne snovi. V
tekočih sredstvih je vsebnost aktivne snovi večinoma podana v enoti g/L sredstva, v močljivih
praških, zrninah in prašivih pa je vsebnost aktivne snovi podana v procentih ali v g/kg
sredstva. V nadaljevanju sta navedena dva primera označevanja vrste formulacije in vsebnosti
aktivne snovi.
»Sredstvo 200 SC«
Formulacija v obliki koncentrirane suspenzije, ki vsebuje 200 g aktivne snovi na liter
sredstva.
»Sredstvo 5 GR«
Formulacija v obliki zrnine, ki vsebuje 5% aktivne snovi.
Zgolj na osnovi trgovskega imena ni mogoče ugotoviti, katero aktivno snov pripravek
vsebuje. Pripravki z različnimi trgovskimi imeni lahko vsebujejo isto aktivno snov, pri čemer
je potrebno biti pozoren na njeno vsebnost. V praksi poznamo primere, ko se pripravki
različnih proizvajalcev ki vsebujejo isto aktivno snov razlikujejo v njeni vsebnosti, zaradi
česar se predpisani odmerki zoper določen škodljivi organizem med seboj razlikujejo.
17
18. Primer poimenovanja fitofarmacevtskih sredstev:
Splošno ime aktivne snovi: GLIFOSAT v obliki izopropilamino soli, kar si zapomnimo
bistveno lažje kot:
Kemično ime po IUPAC: N-(phosphononethyl)glycine-isopropylamine (1:1)
Trgovsko ime: V Sloveniji so v prodaji pripravki različnih proizvajalcev, to so Boom efekt,
Roundup Ultra, Clinic 360 SL in Dominator Ultra 360 SL, ki vsebujejo GLIFOSAT v obliki
izopropilamino soli kot aktivno snov.
Pri vsakdanji rabi se večinoma uporablja trgovska imena pripravkov, medtem ko se pri
strokovni rabi uporablja tudi splošna imena aktivnih snovi.
2.4. Pomembnejši pojmi o načinu delovanja fitofarmacevtskih sredstev
Spekter delovanja: zajema vse škodljive organizme, zoper katere sredstvo učinkovito deluje.
Dotikalno (kontaktno) delovanje: Sredstva po nanosu ne prodrejo v notranjost rastline, ampak
naredijo zgolj oblogo na njeni površini.
Sistemično delovanje: Sredstva (sistemiki) po tretiranju prodrejo skozi zelene dele rastline ali
skozi korenine, odvisno od načina tretiranja ter se bolj ali manj enakomerno razporedijo po
notranjosti rastline. Na ta način dosežejo tudi tiste dele rastline, na katere sredstvo ni bilo
neposredno naneseno. Med dotikalnim in sistemičnim delovanjem obstajajo tudi nekateri tako
imenovani »vmesni načini delovanja«. Označujemo jih z izrazi, kot so lokosistemično
delovanje, globinsko delovanje ali polsistemično delovanje.
Lokosistemično / globinsko / polsistemično delovanje: Po nanosu sredstvo prodre zgolj v
nekaj zgornjih plasti celic poškropljenih delov rastline. Globlje v rastlino prodre le manjši
delež sredstva. V tem območju je porazdelitev počasna in ne poteka po prevodnem sistemu
rastline.
Mezositemično delovanje: Po nanosu na rastlino aktivna snov postopoma prodira skozi
sredino lista proti drugi, netretirani strani lista. Temu načinu prenašanja aktivne snovi
pravimo tudi translaminarno delovanje. Del aktivne snovi, ki je ostal vezan v voščeni
prevleki, se z izparevanjem premešča na bližnje dele rastline, ki morda sploh niso bili
poškropljeni in jih na ta način zavaruje.
Kumulativno delovanje: Sredstvo prične delovati šele po nakopičenju ustrezne količine v
telesu škodljivega organizma, kot posledica večkratnega uživanja.
Selektivno delovanje: Sredstvo izbirno učinkuje, kar pomeni, da deluje samo na nekatere
škodljive ali druge neciljne organizme, druge pa pušča ali pa nanje le malo deluje (različni
pleveli, povzročitelji bolezni, žuželke, pršice,….). Selektivnost ali izbirnost je odvisna od
številnih dejavnikov, ki so zlasti pomembni pri herbicidih, manj pa pri ostalih skupinah
fitofarmacevtskih sredstev.
18
19. 2.5. Razdelitev fitofarmacevtskih sredstev glede na področje uporabe
Glede na škodljivi organizem, zoper katerega fitofarmacevtsko sredstvo učinkuje, ločimo
naslednje skupine sredstev:
fungicidi - za zatiranje povzročiteljev glivičnih bolezni,
baktericidi - za zatiranje povzročiteljev bakterijskih bolezni,
insekticidi - za zatiranje škodljivih žuželk,
akaricidi - za zatiranje škodljivih pršic,
limacidi - za zatiranje polžev,
nematocidi - za zatiranje škodljivih ogorčic,
herbicidi - za zatiranje plevela,
in drugi …
Poleg sredstev, s katerimi škodljive organizme zatiramo, poznamo tudi sredstva, ki le-te
odvračajo. Imenujemo jih odvračala ali repelenti. Med fitofarmacevtska sredstva uvrščamo
tudi rastne regulatorje, ki vplivajo na življenjske procese v gojeni rastlini in je ne zavarujejo
pred škodljivimi organizmi. K fitofarmacevtskim sredstvom prištevamo tudi pomožna
sredstva, ki ne delujejo neposredno zoper škodljive organizme, pač pa izboljšujejo delovanje
aktivnih snovi v sredstvu, kateremu jih dodajamo (na primer izboljšajo oprijemljivost,
absorbcijo, …).
Fungicidi
Fungicidi so kemične snovi za zatiranje povzročiteljev glivičnih bolezni. Uporabljamo jih za:
zatiranje glivičnih bolezni na nadzemnih delih gojene rastline,
razkuževanje semen in rastlinskih delov, ki so namenjeni vegetativnemu
razmnoževanju,
razkuževanje tal pred talnimi parazitskimi glivami.
Fungicidi delujejo na glive povzročiteljice rastlinskih bolezni tako, da onemogočijo delovanje
encimov, ki sodelujejo v ključnih procesih v celici, kot so dihanje, celična delitev ter sinteza
aminokislin, proteinov, lipidov in ergosterola. Temu pa sledi propad glive.
Glede na način prodiranja v organe tretirane rastline ločimo:
sistemične fungicide,
kontaktne ali dotikalne fungicide,
fungicide z globinskim (polsistemičnim ali lokosistemičnim) delovanjem.
Glede na to, na kateri stopnji razvoja glivične bolezni v gojeni rastlini fungicid lahko zadrži
njen nadaljnji razvoj, jih delimo na:
preventivne,
kurativne,
eradikativne.
19
20. Po nanosu naredijo kontaktni fungicidi oblogo na površini tretiranih rastlinskih organov. Na ta
način rastlino ali seme obvarujejo pred okužbo z glivično boleznijo, vendar le pod pogojem,
da je sredstvo naneseno na rastlino ali seme, preden tja pridejo spore gliv in pričnejo kaliti. Pri
uporabi kontaktnih fungicidov veljajo določene zakonitosti, ki jih moramo nujno upoštevati,
sicer je njihova učinkovitost omejena:
Uporabljamo jih le preprečevalno. Po okužbi kontaktni fungicidi povzročiteljev ne
zatrejo več ali jih zatrejo v neznatnem obsegu.
Fungicidna obloga mora biti čimbolj enakomerno porazdeljena po površini rastline, saj
le na ta način dosežemo dobro učinkovitost pripravka.
Rastlinskih delov, ki so zrasli na novo po tretiranju, kontaktni fungicidi ne zavarujejo.
Velika pomanjkljivost kontaktnih fungicidov je, da so izpostavljeni okoljskim
vplivom, med katerimi je vsekakor najpomembnejše izpiranje z dežjem. 25 mm
padavin in več fungicidno oblogo izpere do take mere, da ne zagotavlja ustrezne
zaščite občutljivih organov rastline, zato je škropljenje potrebno ponoviti.
Škropljenja s kontaktnimi fungicidi je potrebno izvajati pogosteje kot škropljenja s
sistemiki. Škropljenje običajno ponovimo v roku od 6 do 10 dni po prejšnjem.
Časovni razmak prilagajamo pritisku bolezni oziroma vremenskim razmeram.
Sistemični fungicidi po tretiranju prodrejo v zelene dele rastline ali skozi korenine, odvisno
od načina nanašanja in se enakomerno razporedijo po notranjosti rastline. Na ta način
fungicidna snov doseže tudi tiste dele rastline, na katere sredstvo ni bilo neposredno
naneseno. Prenos in razporeditev aktivne snovi znotraj rastline je odvisna od vrste aktivne
snovi, vremenskih razmer ter fiziološkega stanja rastline ter razvojnega stadija rastline.
Sistemiki imajo prednost pred kontaktnimi fungicidi tudi glede obstojnosti. Ko enkrat
prodrejo v rastlino, za kar potrebujejo do dve uri, niso več podvrženi izpiranju. V rastlini
ostanejo aktivni od enega do dveh tednov, zato z njimi rastline tretiramo redkeje kot s
kontaktnimi fungicidi.
Pri fungicidih poznamo še tri načine delovanja, ki so povezani s stopnjo okužbe z zajedavsko
glivo, povzročiteljico bolezni:
Preprečevalno ali preventivno delovanje: Sredstvo nanesemo na rastline preden se
izvrši okužba, pri čemer obloga na površini rastline prepreči kalitev spor gliv in
nadaljnji razvoj bolezni.
Kurativno delovanje: Po uspeli okužbi sredstvo ustavi nadaljnji razvoj micelija glive,
pod pogojem, da smo ga nanesli največ 3 do 5 dni potem, ko je prišlo do okužbe
(odvisno od vrste aktivne snovi).
Eradikativno delovanje: Gre za sredstva z zelo intenzivnim kurativnim delovanjem, ki
popolnoma uničijo povzročitelja bolezni, pod pogojem, da ga uporabimo dovolj hitro
po nastali okužbi.
Glede na način prodiranja v organe tretirane rastline in glede na stopnjo okužbe v gojeni
rastlini se fungicidi med seboj dopolnjujejo. Praviloma je preventivno delovanje bolj izraženo
pri kontaktnih fungicidi (npr. fungicidi iz skupine ditiokarbamatov), lahko pa preventivno
delujejo tudi sistemiki, ki imajo praviloma dobro izraženo sistemično in v nekaterih primerih
tudi eradikativno delovanje. Splošnega pravila v tem primeru ni, zato je pri izboru fungicidov
potrebno natančno prebrati navodila za uporabo, kjer so načini delovanja natančno opisani.
20
21. Insekticidi
Insekticidi so kemične snovi, ki jih uporabljamo za zatiranje škodljivih žužek,
najpomembnejših živalskih škodljivcev rastlin.
Po načinu prodiranja v organe tretirane rastline, insekticide tako kot fungicide delimo na:
sistemične insekticide,
kontaktne ali dotikalne insekticide,
insekticide z globinskim delovanjem.
Sistemični insekticidi prodrejo v rastlino z različno hitrostjo in se po njej porazdelijo preko
prevodnega sistema v vse dele rastline. Pri sistemičnih insekticidih ni potrebno, da žuželko
škropilna brozga direktno zadene.
Dotikalni insekticidi ne prodrejo v rastlino ampak po nanosu na njeni površini tvorijo oblogo,
zato je zaželeno, da žuželko s škropilno brozgo zadenemo že med škropljenjem. Škodljiva
žuželka pa lahko pride v stik z dotikalnim insekticidom tudi preko ostankov škropiva na
površini rastline.
Insekticidi lahko vstopijo v telo žuželke preko prebavil, dihalnih poti ali skozi kutikulo. Glede
na način vstopa v telo žuželke ločimo:
želodčne ali digestivne insekticide,
kontaktne ali dotikalne insekticide,
dihalne ali inhalacijske insekticide.
Želodčni ali digestivni insekticidi začno delovati v želodcu ali črevesju žuželke po sesanju ali
objedanju rastline, na katero so bili predhodno naneseni. S kontaktnimi ali dotikalnim
insekticidi žuželka pride v stik neposredno ob tretiranju, potem ko jo zadene škropilni curek
ali s premikanjem po tretirani površini rastline. Dihalni ali inhalacijski insekticidi pa vstopijo
v telo žuželke preko vdihanega zraka. Pri večini insekticidov se načini delovanja na žuželke
med seboj prepletajo. Večinoma imajo insekticidi dva načina delovanja, pri čemer je eden od
načinov delovanja bolj izražen od drugega.
Insekticide delimo tudi glede na razvojni stadij žuželke na katerega delujejo. Ločimo
insekticide, ki delujejo na:
jajčeca (ovicidi),
ličinke (larvicidi),
odrasle žuželke (adulticidi).
Tudi po delovanju na razvojni stadij se insekticidi med seboj dopolnjujejo. Kadar
uporabljamo sredstva z delovanjem na posamezen razvojni stadij žuželke, je potrebno čas
uporabe natančno določiti, sicer bo učinek insekticida pod pričakovanji.
Podobno kot fungicidi se tudi insekticidi glede na način vstopa v rastlino, način delovanja na
žuželko ter glede na delovanje na razvojni stadij žuželke med seboj dopolnjujejo. Tudi v tem
primeru splošnega pravila ni. Na splošno velja le, da imajo dotikalni insekticidi bolj izraženo
kontaktno delovanje na žuželke (npr. insekticidi iz skupine piretroidov), sistemični pa bolj
izraženo delovanje preko prebavil (npr. insekticidi iz skupine neonikotinoidov).
21
22. Akaricidi
Akaricide uporabljamo za zatiranje škodljivih pršic. Poleg specifičnih akaricidov na pršice
delujejo tudi nekateri insekticidi s stranskim akaricidnim učinkom. Akaricidi, ki so na voljo
na trgu, ne delujejo enako učinkovito zoper pršice šiškarice in pršice prelke. Iz tega razloga je
izbor akaricida potrebno prilagoditi vrsti pršice, ki jo nameravamo zatirati. Glede na način
vstopa v rastlino ter v pršico in glede na razvojni stadij pršice, ki ga zatira, je razdelitev
akaricidov enaka kot razdelitev insekticidov.
Limacidi
Limacidi so kemične snovi za zatiranje škodljivih polžev v obliki vab, ki vsebujejo aktivno
snov, s katero se polž zastrupi. Polže načelom lahko zatiramo tudi s snovmi, ki iz njih
potegnejo vodo (dehidrirajo), ko sta npr. apno in sol.
Nematocidi
Nematocidi so kemične snovi za zatiranje škodljivih ogorčic ali nematod. V Sloveniji imamo
trenutno zoper nematode registrirano samo eno sredstvo na osnovi aktivne snovi dazomet, ki
ima omejeno uporabo.
Odvračala ali repelenti
Odvračala so kemična sredstva, ki so namenjena odvračanju škodljivih organizmov, kot so
divjad, ptice in glodavci. Uporabljamo jih v obliki past za premazovanje rastlin, kot tekoče
formulacije, ki jih uporabljamo razredčene ali nerazredčene za škropljenje gojenih rastlin ter
kot formulacije namenjene tretiranju semena.
Herbicidi
Herbicidi so kemične snovi, namenjene zatiranju nezaželenih rastlin, večinoma plevelov.
Uporabljamo jih v posevkih kmetijskih rastlin, v trajnih nasadih, v drevesnicah ter za
uničevanje nezaželenega rastja na nekmetijskih zemljiščih.
Pri njihovi rabi je nujno upoštevati pravilo, ki pravi, da zaradi neustrezne uporabe herbicida
oziroma neupoštevanja navodil za uporabo, herbicid poškoduje ali celo uniči tudi gojene
rastline. Tako kot ostale skupne fitofarmacevtskih sredstev, herbicide delimo po številnih
kriterijih, ki so podrobneje opisani v nadaljevanju.
Glede na spekter rastlin, zoper katere herbicid učinkuje, ločimo neselektivne in selektivne
herbicide. Prvi učinkujejo zoper vse rastline, ki so bile tretirane (npr. pripravki na osnovi
glifosata), drugi pa le na nekatere rastlinske vrste.
Izraz selektivnost herbicida se nanaša na gojeno rastlino in predstavlja lastnost kemične
učinkovine, da v mešanem sestoju plevelov in gojenih rastlin ob aplikaciji poškoduje plevele,
na gojeno rastlino pa nima zaznavnih učinkov, ki bi omejili njeno rast in kakovost.
22
23. Selektivnost herbicidnega pripravka je odvisna od: morfoloških in fizioloških razlik med
rastlinskimi vrstami, količine uporabljenega herbicida, razvojnega stadija rastline v času
tretiranja, vremena in tipa tal ter načina nanosa. Uporabniki morajo nujno upoštevati pravilo,
da s povišanjem odmerka herbicida in z neupoštevanjem načina uporabe lahko spremenimo
selektivni herbicid v totalnega.
Po načinu vstopanja v notranjost rastline ločimo:
sistemične ali herbicide, ki se premeščajo v rastlini,
dotikalne ali kontaktne herbicide.
Sistemični herbicidi po nanosu prodrejo v rastlino bodisi skozi korenine, nadzemne organe ali
po obeh poteh. Po prevodnem sistemu nato potujejo v vse dele rastline, tudi tiste, ki jih s
škropljenjem nismo dosegli. Odvisno od vrste aktivne snovi se le-ta lahko giblje po rastlini v
obe smeri, nekatere pa zgolj v eno smer (ali navzgor – akropetalno ali navzdol – bazipetalno).
V mnogih primerih mesto delovanja herbicida ni enako mestu vstopa herbicida v rastlino.
Dotikalni ali kontaktni herbicidi ne prodrejo v notranjost rastline ampak povzročijo odmiranje
tistih rastlinskih delov, ki so bili direktno poškropljeni. Učinkovitost tovrstnih herbicidov je
odvisna od deleža poškropljene površine plevela. V kolikor je poškropljena površina dovolj
velika, celotna rastlina propade, v nasprotnem primeru se pleveli po tretiranju lahko obnovijo
(regenerirajo).
Po načinu uporabe oziroma glede na mesto vstopa v rastlino ločimo dve skupini herbicidov:
listne ali foliarne herbicide,
talne herbicide.
Listne ali foliarne herbicide rastlina po nanosu sprejme skozi liste in ostale zelene dele.
Posevki, tretirani zgolj z listnimi herbicidi, ki ne delujejo preko tal, so pred pleveli zavarovani
le za krajši čas. Ker pleveli praviloma vznikajo postopoma, obstaja velika verjetnost, da se bo
posevek naknadno zopet zaplevelil.
Talni herbicidi delujejo preko korenin ali hipokotilnega dela vznikajočih plevelnih rastlin,
najpogosteje pa delujejo kot zaviralci kalitve plevelov, kar pomeni da vstopijo v kaleče seme.
V tleh ostanejo aktivni daljše časovno obdobje, zato jim pravimo tudi rezidualni herbicidi.
Prav zaradi rezidualnega učinka posevek zavarujejo pred naknadnim vznikom plevela. Zaradi
dolgotrajnega delovanja so ti herbicidi z vidika varovanja okolja manj primerni.
Nekatere aktivne snovi lahko vstopajo v rastlino preko listja in preko tal. Ta lastnost je z
vidika praktične uporabnosti herbicida še posebej dobra, saj je čas delovanja herbicida tako
podaljšan.
Glede na čas uporabe herbicide delimo v tri osnovne skupine:
herbicidi, ki jih uporabljamo pred setvijo gojene rastline in pred vznikom plevelov
(angleško poimenovanje presowing),
herbicidi, ki jih uporabljamo po setvi vendar pred vznikom gojene rastline in pred
vznikom plevelov (angleško poimenovanje preemergence),
herbicidi, ki jih uporabljamo po vzniku gojene rastline in po vzniku plevelov
(angleško poimenovanje postemergence).
23
24. A B C
Slika 1: Razdelitev herbicidov glede na čas uporabe: A-pred setvijo, B-po setvi pred vznikom, C-po vzniku
gojene rastline in plevelov (A.Murenc)
Prva dva načina tretiranja izvajamo pred vznikom gojene rastline. V nekaterih primerih je
potrebno herbicide, ki jih uporabljamo pred vznikom, zadelati v tla ali inkorporirati.
Inkorporacija je nujna pri tistih herbicidih, ki razpadejo pod vplivom sončne svetlobe
(fotorazgradnja) oziroma pri herbicidih, ki za dobro delovanje potrebujejo več vlage. Podatek,
ali je herbicide potrebno inkorporirati v tla, je vedno naveden na navodilu za uporabo.
Tretiranje po vzniku poteka, ko so tako pleveli kot tudi gojene rastline že vznikli, zato izbiro
herbicida prilagodimo plevelni sestavi in zapleveljenosti, kar pri tretiranju pred vznikom ni
mogoče. Tudi čas tretiranja prilagodimo razvojnemu stadiju plevelov ob upoštevanju
razvojnega stadija gojene rastline, da se izognemo fitotoksičnosti herbicida.
V skupino herbicidov, ki jih uporabljamo po vzniku, uvrščamo tudi tiste, s katerimi škropimo
»pod list posevka«. Ta način je uporaben pri pridelovanju vrtnin, ki jih vzgajamo iz sadik.
Rastlinski rastni regulatorji
Med fitofarmacevtska sredstva uvrščamo tudi rastlinske rastne regulatorje, ki rastlin ne
zavarujejo pred škodljivimi organizmi, niti ne služijo za njihovo prehrano, ampak v rastlinah
uravnavajo nekatere življenjske procese. V skupino fitofarmacevtskih sredstev jih uvrščamo
zato, ker je njihov način uporabe zelo podoben uporabi fitofarmacevtskih sredstev. Procesi, ki
jih lahko uravnavamo z regulatorji, so naslednji: redčenje cvetov in plodov sadnega drevja,
utrjevanje bili in poganjkov žit oziroma preprečevanje poleganja žit, pospeševanje
ukoreninjanja potaknjencev okrasnih rastlin, pospeševanje dozorevanja sadja, preprečevanje
kaljenja gomoljev krompirja, reguliranje časa cvetenja in cvetnega nastavka okrasnih rastlin.
Pomožna sredstva
K fitofarmacevtskim sredstvom prištevamo tudi pomožna sredstva ki ne neposredno ne
delujejo zoper škodljive organizme, pač pa izboljšujejo delovanje aktivne snovi v sredstvu
potem, ko jih dodamo škropilni brozgi. V nekaterih primerih, zlasti pri herbicidih, so ta
sredstva že sestavni del formulacije, imenujemo jih dodatki. Sicer pa imajo taki dodatki
najpomembnejšo vlogo pri izboljšanju učinkovanja herbicidov.
Skupina pomožnih sredstev obsega kemične snovi z različnimi učinki. Med drugim so to
sredstva, ki zmanjšujejo površinsko napetost na listju, kar omogoči, da škropilna brozga bolje
omoči listno površino. Sredstva s takšnim načinom delovanja poimenujemo omočila. Med
24
25. pomožna sredstva spadajo tudi varovala (safenerji), ki na gojeni rastlini, ki je bila tretirana,
preprečijo neželene poškodbe (fitotoksičnost). V skupino dodatkov uvrščamo tudi sinergiste,
ki povečajo učinkovitost aktivne snovi zoper ciljni organizem.
2.6. Rezistenca (odpornost)
Rezistenca je pojav, ko se v populaciji škodljivih organizmov (žuželke, glive, pleveli, pršice)
pojavijo osebki, ki brez škode prenesejo koncentracijo aktivnih snovi, ki na večino drugih
osebkov iste vrste delujejo. V naravnem okolju jo opazimo po tem, da se fitofarmacevtskemu
sredstvu ali več fitofarmacevtskim sredstvom z enakim mehanizmom delovanja zmanjša
učinkovitost, kljub temu, da so bili uporabljeni v skladu z navodilom za uporabo. Ob tem je
potrebno prej izključiti tudi vse druge negativne vplive (način skladiščenja in aplikacije), ki bi
potencialno lahko vplivali na učinkovitost sredstva.
Razvoj rezistence je posledica naravne selekcije. V vsaki populaciji škodljivega organizma je
določeno število osebkov, ki nosijo gene za odpornost na aktivno snov z določenim
mehanizmom delovanja. Ti osebki zaradi te lastnosti preživijo zatiranje s to snovjo. Pri
nadaljnji večkratni uporabi te iste aktivne snovi oziroma aktivnih snovi z enakim
mehanizmom delovanja se oblikuje populacija osebkov, ki so na to aktivno snov odporni.
Odporne populacije s to aktivno snovjo ni mogoče več zatreti.
Na hitrost nastanka rezistence vplivajo številni dejavniki, pri čemer je potrebno upoštevati
nekatere posebnosti, ki so vezane na nastanek rezistence pri posamezni skupini
fitofarmacevtskih sredstev. Dejavniki tveganja za nastanek rezistence so naslednji:
Vrsta škodljivega organizma. Pri žuželkah in pršicah so pomembni dejavniki, ki
vplivajo na razvoj rezistence številčnost ene generacije, dolžina razmnoževalnega
ciklusa, število generacij v eni rastni dobi. Pri glivah je poleg števila generacij v rastni
dobi potrebno upoštevati še sposobnost produkcije spor in obliko razmnoževanja
(spolno ali nespolno), pri zatiranju plevelov pa količino proizvedenega semena ter
njihovo življenjsko dobo.
Dedna sposobnost škodljivega organizma, da postane odporen na določeno aktivno
snov ter število osebkov v populaciji, ki so že v naprej odporni na določeno aktivno
snov.
Število tretiranj v rastni dobi ter njihove časovne razporeditve, gojenje rastline v
monokulturi (npr. koruza) ter v zaprtem prostoru.
Vrsta aktivne snovi, njen mehanizem delovanja ter obstojnost v naravnem okolju.
Posamezen škodljivi organizem je lahko odporen zgolj na eno aktivno snov. Lahko pa je
odporen na več aktivnih snovi, ki pripadajo isti kemični skupini. V tem primeru govorimo o
odpornosti na kemično skupino. Škodljivi organizem lahko razvije odpornost na več aktivnih
snovi, ki pripadajo različnim kemičnim skupinam, kar označujemo kot multirezistenco.
Obstaja tudi možnost, da škodljivi organizem razvije rezistenco na različne aktivne snovi iz
različnih kemičnih skupin, ki pa imajo enak ali zelo podoben način delovanja. Takrat
govorimo o navzkrižni rezistenci.
Razvoju rezistence se ni mogoče povsem izogniti, lahko pa njen pojav vsaj upočasnimo z
upoštevanjem ukrepov, ki skupaj tvorijo t.i. antirezistenčno strategijo. Ta obsega naslednje
ukrepe:
25
26. Kolobarjenje s sredstvi, ki vsebujejo različne aktivne snovi. V praksi to pomeni, da v
eni rastni dobi na isti površini uporabljamo različna sredstva, ki vsebujejo aktivne
snovi z različnim načinom delovanja in pripadajo različnim kemičnim skupinam.
Kolobarjenje s različnimi pripravki, ki se razlikujejo zgolj po trgovskem imenu,
aktivna snov pa je ista, ni ustrezno.
Sredstva uporabljamo zgolj v predpisanih odmerkih v skladu z navodili za uporabo.
Uporaba višjih, zlasti pa manjših odmerkov v primerjavi s predpisanim poveča
tveganje za razvoj rezistence.
Upoštevamo najvišje dovoljeno število tretiranj v rastni dobi v skladu z navedbo na
navodilu za uporabo. Pri tem upoštevamo, da se število tretiranj ne nanaša na
pripravek, ampak na aktivne snovi z istim mehanizmom delovanja.
Nikoli ne škropimo »na pamet«. Kjer je to mogoče, škropimo v skladu z napovedjo
opazovalno napovedovalne službe oziroma upoštevamo pragove škodljivosti za
posamezni škodljivi organizem.
26
27. 3. VARNA UPORABA FFS IN POTENCIALNA TVEGANJA ZA
ZDRAVJE LJUDI
3.1. VPLIV NA ZDRAVJE LJUDI
Znani, več kot 500 let stari rek švicarskega zdravnika Paracelzusa: »Vse je strup, nič ni
neškodljivo, le odmerek loči zdravilo od strupa,« še toliko bolj velja za FFS, saj je njihov
namen prav škodovati določenim živim organizmom, pri tem pa vedno obstaja možnost
škodljivega učinka tudi za ljudi. Človek je lahko izpostavljen FFS bodisi preko prehranske
verige bodisi pri proizvodnji, pripravi in uporabi FFS. V procesu razvoja in postopkih
pridobitve dovoljenja za uporabo vsakega FFS so obvezne tudi številne preiskave in preskusi,
ki do določene mere pokažejo morebitne škodljive učinke na ne ciljne organizme, iz katerih
posredno sklepamo tudi na potencialno škodljive učinke posameznega FFS za človeka. Na
osnovi preskusov na poskusnih živalih in spoznanj so FFS ustrezno razvrščena in označena z
namenom, da uporabnike opozorijo na možne nevarnosti, ki jih predstavlja posamezno FFS.
FFS ob pravilni uporabi sama po sebi ne bi smela predstavljati nevarnosti za zdravje ljudi. Do
prekomerne izpostavljenosti pride zlasti, kadar se ne držimo dosledno vseh predpisanih
navodil o shranjevanju, pripravi, uporabi FFS ter v primerih, ko gre za namerno zastrupitev.
Precej je tudi nenamernih nesreč, ki so večinoma posledica neupoštevanja navodil
shranjevanja FFS, žrtve le-tega so pogosto otroci in starostniki.
O zastrupitvi s FFS govorimo, kadar FFS povzroči kemično okvaro organizma. Ločimo
akutno zastrupitev, znaki in simptomi se pojavijo po enkratni, krajši (sekunde, minute ali
ure) izpostavljenosti kemikaliji ter kronično zastrupitev, pri kateri se znaki in simptomi
pojavijo po dolgotrajni (več tednov, mescev, let) ali po ponavljajoči se izpostavljenosti
kemikaliji. Vsaka izpostavljenost še ne pomeni nujno tudi zastrupitev, zato raje govorimo o
tveganju, ki ga izpostavljenost kemikaliji predstavlja za zdravje človeka.
Tveganje = nevarnost (lastnost snovi) × izpostavljenost (količina, način in čas)
3.1.1. Nevarnost
Nevarnost je lastnost snovi, da povzroči škodljivi učinek.
Glede na nevarne lastnosti za zdravje ljudi FFS delimo na:
zdravju škodljiva (oznaka Xn in napis »Zdravju škodljivo«), strupena (oznaka T in
napis »Strupeno«) in zelo strupena (oznaka T+ in napis »Zelo strupeno«); povzročajo
poškodbe različnih organov in organskih sistemov (jetra, ledvice, živčevje, endokrini
sistem, kosti) po zaužitju, vdihavanju ali stiku s kožo,
dražilna: (oznaka Xi in napis »Dražilno«) povzročajo draženje oziroma vnetje kože,
draženje in solzenje oči ter kihanje, kašelj, dušenje zaradi draženja dihal (nos, sapnik,
pljuča); povzročajo alergijsko reakcijo,
jedka: (oznaka C in napis »Jedko«); povzročajo razjede oziroma opekline kože in
sluznic.
Za zdravje so nevarna tudi sredstva, ki so označena kot vnetljiva, oksidativna in
eksplozivna.
27
28. T+ T Xn Xi C
Zelo strupeno Strupeno Zdravju Dražilno Jedko
škodljivo
O E F+ F N
Oksidativno Eksplozivno Zelo lahko Lahko Okolju
vnetljivo vnetljivo nevarno
Slika 2: Grafični znaki (simboli) in napisi za opozarjanje na nevarnost (Ur.l. RS, št. 50/2003 z dne 29. 5. 2003)
Pri ponavljajoči se izpostavljenosti lahko, poleg že omenjenih učinkov, obstaja tudi nevarnost
pojava raka (rakotvornost), nastanka poškodb genskega materiala (mutagenost) ter učinki na
plodnost in razvoj zarodka v maternici (strupenost za razmnoževanje).
Strupenost FFS je odvisna tudi od vrste in oblike pripravka; sredstva v obliki praškov (WP) in
emulzij (EC) so bolj nevarna od granulatov (WG) in vodnih emulzij (SC), toksičnost FFS
poveča prisotnost organskih topil in drugih dodatkov (surfaktantov). Pomemben je tudi čas
izpostavljenosti kemikalijam ter ali gre za enkratno ali ponavljajočo se izpostavljenost.
Potencialna nevarnost, ki jo za zdravje ljudi lahko predstavlja posamezno fitofarmacevtsko
sredstvo, je prikazana na etiketi z ustreznim simbolom in označevalnimi črkami (npr. Xi).
Poleg tega so na etiketi navedeni tudi opozorilni, t.im. standardni R stavki (npr. »Draži oči«)
in obvestilni, t.im. standardni S stavki (npr. »Preprečiti stik z očmi«). FFS imajo priložena
navodila za uporabo, ki vsebujejo tudi navodilo o uporabi potrebne osebne zaščitne opreme.
Dodatne informacije o nevarnostih, ki jih za zdravje predstavlja FFS, lahko najdete v
varnostnem listu, ki ga dobite pri prodajalcu FFS.
3.1.2. Izpostavljenost
Do pojava znakov zastrupitve s FFS pride le, če je organizem izpostavljen zadostni količini
FFS (odmerek) in na način, s katerim FFS lahko vstopi v organizem (stik s kožo oziroma
sluznicami, vdihovanje, zaužitje). Pomemben je čas izpostavljenosti kemikalijam ter ali gre za
enkratno ali ponavljajočo se izpostavljenost.
Stopnja zastrupitve je deloma odvisna tudi od občutljivosti izpostavljenega, njegovega
zdravstvenega stanja, morebitnih prejšnjih bolezni in fizične aktivnosti v času
izpostavljenosti. Za FFS so praviloma bolj občutljivi otroci in starejši ljudje. Posebna
previdnost pri delu s FFS velja za nosečnice in doječe matere, saj nekatera FFS lahko okvarijo
plod ali pa se izločajo v materino mleko.
28
29. Izpostavljenost preko kože (dermalna izpostavljenost)
Koža je organ z veliko površino in nezaščitena predstavlja potencialno pomembno vstopno
mesto za FFS. Zgornja plast kože – epidermis, je praktično neprekrvljena, kar sicer močno
zmanjša absorpcijsko sposobnost kože. Spodnje plasti kože pa zaradi celičnih struktur bolje
prepuščajo v maščobi topne snovi. Nekatera FFS vsebujejo učinkovine, ki so nevarne in se
dobro absorbirajo skozi kožo v krvni obtok (npr. organofosforne spojine), zato predstavljajo
visoko tveganje za pojav sistemskih znakov zastrupitve še zlasti pri neustreznem rokovanju.
Prehod FFS skozi spodnje plasti kože pospešijo tudi organska topila, ki so še vedno pogosta
sestavina FFS. Zaradi visoke vsebnosti aktivne snovi so uporabniki FFS najbolj izpostavljeni
med pripravo, mešanjem in polnjenjem škropilne brozge. Med samo aplikacijo FFS je
koncentracija aktivne snovi sicer manjša, a je čas izpostavljenosti ponavadi daljši. Povečano
tveganje za zastrupitev je tudi takrat, ko FFS pride v stik z vneto ali poškodovano kožo
(nezaščitene rane, odrgnine). Nekatera FFS lahko kožo trajno poškodujejo. To so sredstva, ki
ob ponavljajočem se stiku razmaščujejo zgornji, zaščitni sloj kože in povzročajo dermatitis.
Jedki pripravki pa lahko že ob enkratnem stiku povzročijo hude poškodbe tkiva.
Izpostavljenost FFS preko dihal (inhalatorna izpostavljenost)
Dihala so pomembno vstopno mesto za FFS v človeški organizem. Plini, hlapi in pare topil,
aerosoli (razpršeni trdni in tekoči delci) lahko, odvisno od velikosti, prodirajo globoko v
dihalne poti in se hitro absorbirajo. Dihala so v največji meri izpostavljena pri uporabi lahko
hlapnih ali prašnatih FFS, tako med pripravo škropilne brozge kot med tretiranjem.
Zelo nevarno je mešanje FFS v obliki močljivih praškov, zato moramo dihala pri tem
primerno zaščititi. Pri uporabi opreme z visokim pritiskom ali opreme za zamegljevanje je
možnost vdihavanja FFS večja v primerjavi z uporabo opreme z manjšim pritiskom, kjer je
večina ustvarjenih kapljic prevelikih, da bi se prenašale po zraku in tako prešle v dihala.
Veliko FFS na zraku hlapi, odvisno od temperature okolja. Zelo nevarni so fumiganti
(sredstva za zaplinjanje). Večje tveganja za zastrupitev s FFS predstavlja delo v zaprtih
prostorih, kjer ni zadostne izmenjave zraka in pri višjih temperaturah (nad 30 °C). Pri
vdihavanju nekaterih FFS lahko pride tudi do poškodb nosu, grla in pljučnega tkiva.
Izpostavljenost FFS preko ust (oralna izpostavljenost)
Do zaužitja FFS lahko pride nenamerno, največkrat zaradi shranjevanja ostankov pripravkov
FFS v neoriginalni embalaži (npr. posodah za hrano, pijačo, …) ali namerno kot poskus
samomora. Zaradi nepravilnega shranjevanja FFS (nezaklenjene omare, FFS v posodah za
hrano in pijačo, itd.) so največkrat žrtve zaužitja FFS ravno otroci. Uporabniki, ki rokujejo s
FFS ali s FFS kontaminirano opremo za tretiranje, največkrat zaužijejo prekomerne količine
FFS, ker si pred obrokom ali kajenjem ne umijejo rok. Do zaužitja FFS lahko pride tudi med
čiščenjem šobe škropilnice s pihanjem (šoba je v bližini ust).
29
30. 3.2. PREPREČEVANJE ZASTRUPITEV
Za čimbolj varno izkoriščanje pozitivnih, uporabnih lastnosti FFS je prav gotovo
najpomembnejše znanje uporabnikov o varnem ravnanju z nevarnimi snovmi. Pri delu s FFS
moramo upoštevati vse preventivne ukrepe z namenom, da preprečimo škodljivo delovanje
FFS ali zastrupitev. Ob pravilni uporabi in ob upoštevanju vseh navodil FFS ne bi smela
predstavljati večjega tveganja za zdravje ljudi. Po podatkih iz Registra posvetov Centra za
zastrupitve sta v preteklih dveh letih za več kot polovico zastrupitev s FFS kriva nepravilno
shranjevanje in nepravilna uporaba; preko prehranske verige tovrstnih akutnih zastrupitev v
Centru nimajo registriranih. V več kot polovici obravnavanih zastrupitev s FFS je bil vzrok
zaužitje. V teh primerih ne gre le za namerno zaužitje (poskus samomora), temveč tudi za
slučajne nesreče, predvsem zaradi neustreznega shranjevanja FFS oziroma zaužitja med
delom s FFS. Kljub opozorilom, da FFS hranimo izven dosega otrok, tiste z nevarnimi
lastnostmi pa celo zaklenjene, so žrtve nepravilnega shranjevanja predvsem otroci. Pogosto je
vzrok za zastrupitev tudi shranjevanje FFS v neoriginalni embalaži; shranjevanje pripravkov
oziroma njihovih ostankov v plastenkah ali steklenicah pijač je zato nedopustno. Pri sami
uporabi pripravka sta kot način izpostavljenosti največkrat zabeležena vdihavanje in stik s
kožo. Določeno tveganje za zastrupitev s FFS predstavljata tudi neupoštevanje delovne
karence in karence za uporabo živil. Ob upoštevanju obvestilnih stavkov in splošnih navodil
za rokovanje s FFS, ki natančno navajajo, v kakšnih pogojih lahko uporabljamo in katero
zaščitno opremo (zaščitne rokavice, zaščito za obraz/oči, zaščitno obleko, obutev) moramo
uporabljati pri delu s posameznim FFS ter česa med delom ne smemo početi (jesti, piti,
kaditi,…), je tveganje za zastrupitev zelo majhno.
3.2.1. Osebna zaščitna oprema
Pri preprečevanju oz. zmanjševanju izpostavljenosti FFS in s tem v izogib pojava zastrupitev
smo se osredotočili na tri skupine ljudi, ki imajo opravka s FFS: uporabnika (meša škropilno
brozgo, polni škropilnico in tretira posevek), delavca (opravlja dela na tretirani površini ali
objektu) in naključno prisotno osebo (slučajno prisotna na tretiranem območju). Varno
uporabo FFS z vidika uporabnika in delavca omogoča uporaba primernih osebnih zaščitnih
sredstev, ki so navedena v navodilih za uporabo FFS.
Osebno zaščitno opremo, ki se uporablja pri rokovanju in nanašanju FFS sestavljajo: zaščitna
obleka (delovni kombinezon, dvodelna obleka, obleka odporna proti kemikalijam),
predpasnik, rokavice, težki čevlji/gumijasti škornji, ščitniki za obraz, tesno prilegajoča
zaščitna očala, pokrivalo in poseben respirator oz. maska. Na navodilih za uporabo mora biti
navedeno, iz kakšnega materiala naj bo osebna zaščitna oprema, ki jo lahko uporabljamo. Če
material zaščitne opreme ni posebej naveden, je potrebno o tem povprašati proizvajalca / ali
uvoznika FFS ali pa proizvajalca ali uvoznika osebne zaščitne opreme. Trpežnost materiala
osebne zaščitne opreme (npr. plastike, gume) lahko preverimo tako, da na del opreme zlijemo
FFS in ga pustimo toliko časa, kolikor nameravamo imeti oblečeno osebno zaščitno opremo.
Plastični in gumijasti materiali so odporni proti FFS na suhi ali vodni osnovi. Osebno zaščitno
opremo ne smemo uporabiti, če na testiranem delu, politem s FFS, opazimo eno ali več
sprememb: spremembo barve, povečano mehkost/upogljivost, poroznost, nabreklost,
mehurčke, material se začne topiti ali postane želatinast, neupogljiv ali lomljiv.
30
31. Osnovne varnostne zahteve, katerim mora ustrezati osebna zaščitna oprema, da sta
zagotovljena varnost in zdravje uporabnikov, določa Pravilnik o osebni varovalni opremi
(Ur.l. RS, št. 29/2005 Spremembe: Ur.l. RS, št. 23/2006). Pravilnik deli osebno zaščitno
opremo v tri kategorije:
Kategorija I (preprosta): Proizvajalec opreme predvideva, da uporabnik lahko
sam oceni stopnjo zagotovljenega varovanja pred minimalnimi tveganji in katerih
učinke lahko uporabnik varno in pravočasno ugotovi (varovanje pred mehanskim
delovanjem, čistilnimi sredstvi, soncem in podobno). Tovrstna zaščitna oprema ni
primerna za delo s FFS.
Kategorija II (navadna): je v Pravilniku opredeljena kot tista, ki ne spada v
kategorijo I ali III. Osebno zaščitno opremo kategorije II je treba uporabljati pri
rokovanju z večino fitofarmacevtskih sredstev, razen strupenih in zelo strupenih,
kot je navedeno pri Kategoriji III.
Kategorija III (zahtevna): Namenjena za varovanje pred smrtnimi nevarnostmi ali
pred nevarnostmi, ki lahko resno in nepopravljivo poškodujejo zdravje in katerih
takojšnjih učinkov, ki jih predvideva načrtovalec, uporabnik ne more pravočasno
ugotoviti. Ta kategorija zajema med drugimi tudi filtrirne dihalne naprave za
varovanje pred aerosoli in osebno varovalno opremo, ki omogoča le omejeno
varovanje pred škodljivimi kemičnimi snovmi ali ionizirajočim sevanjem. Osebno
zaščitno opremo kategorije III je potrebno uporabljati pri rokovanju s strupenimi in
zelo strupenimi FFS.
Proizvajalec mora z oznako CE (in številko kategorije) označiti vsak kos osebne varovalne
opreme in s tem potrditi, da je osebna varovalna oprema izdelana v skladu z določili tega
pravilnika.
Zaščita telesa
Primerno zaščito telesa zagotovimo z nošenjem več plasti oblačil. Zaščitna obleka je lahko iz
bombaža, mora biti večplastna in narejena iz čvrstega materiala primerne gostote. Pod njo
moramo vedno nositi dolge hlače in majico z dolgimi rokavi. Zaščitna obleka mora biti
ohlapna in se ne sme preveč dotikati oblačil. To omogoči, da se med oblačili in zaščitno
obleko ustvari zračna meja, ki zmanjša neposredni kontakt telesa s FFS. Zaščitna obleka je
lahko v obliki kombinezona (enodelna) ali pa sestavljena iz dveh delov. V primeru, da
namesto kombinezona uporabljamo zaščitno obleko iz dveh delov, moramo vedno nositi
zgornji del obleke čez hlače. Če je uporabljeno FFS močno ali zmerno strupeno, moramo
nositi zaščitno obleko odporno na kemikalije in vodo. Če take obleke nimamo, moramo med
mešanjem in pripravo škropilne brozge nositi predpasnik, ki je odporen na kemikalije. Ker
običajni kombinezoni navadno ne nudijo dovolj zaščite, je uporaba predpasnika zelo
priporočljiva tudi med delom s škropilno brozgo. Predpasnik mora segati od vratu do kolen.
Le tega ne smemo nositi, ko delamo okoli strojev, ki ga lahko zagrabijo. Zavedati se moramo,
da bombaž in platno težje operemo, saj zelo rada vpijata pesticide, četudi v obliki suhe
formulacije; iz usnja pa celo ni mogoče popolnoma odstraniti vpojenih pesticidov. Oblačila,
odporna na kemikalije, so lahko zelo vroča, zato je zelo pomembno, da se uporabnik FFS
izogne vročinskemu stresu (delo opravljamo v hladnejšem času dneva, med delom več
počivamo, zaradi potenja je potrebno med počitkom več piti, ob slabem počutju pa takoj
prenehati z delom). Pri uporabi nekaterih pesticidov, kot so fumiganti (sredstva za
zaplinjevanje, ne smemo nositi osebne zaščitne opreme, ki je odporna na kemikalije (potrebna
posebna zaščitna oprema!), zato je potrebno vedno prebrati navodila za uporabo posameznega
FFS.
31
32. Zaščitno obleko čistimo po
navodilih proizvajalca, zamenjamo
jo z novo, ko je močno obrabljena
in/ali se pojavijo raztrganine in
luknje. Onesnaženo zaščitno
obleko, ki jo zavržemo, moramo
predhodno zapakirati v plastično
vrečo.
Slika 3: Zaščitna obleka s kapuco za enkratno uporabo (BUL, Švica www.bul.ch)
Zaščita glave
Nikoli ne smemo uporabljati klobukov ali rokavic, narejenih iz materialov, ki vpijajo snovi,
npr. bombaž, usnje ali platno. Za dobro zaščito vratu in glave moramo uporabljati pokrivala,
ki so odporna na kemikalije (npr. plastificiran klobuk s širokimi krajci). Pokrivala moramo
oprati v topli milnati vodi takoj po uporabi. Nekatera zaščitna oblačila / kombinezoni imajo že
pritrjeno kapuco. Če kapuce ne uporabljamo, jo moramo zviti ob vratu, da preprečimo
nabiranje FFS.
Zaščita rok
Za primerno zaščito rok je potrebno nositi rokavice, odporne proti kemikalijam (ne prepuščajo
vode, mineralnega olja in organskih topil). Priporočena je uporaba nitrilnih gumijastih
rokavic, v primeru rokovanja s FFS na osnovi organskih topil pa se priporoča, da pri
rokovanju s takim pripravkom uporabimo še dodatne, tanjše nitrilne rokavice pod temi.
Dolžina rokavic naj sega vsaj do polovice razdalje do komolca. Tako preprečimo, da bi FFS
tekla po rokavu v rokavice.
Rokave moramo potegniti čez rokavice in
jih zapeti, če ne delamo nad glavo. V
primeru, ko delamo nad glavo, rokavicam
naredimo zavihek in jih potegnemo čez
rokave. Rokavice moramo nositi od
trenutka, ko začnemo delati s FFS
(rokovanje s pripravkom, priprava
škropilne brozge, polnjenje rezervoarja,
tretiranje s FFS), pa do konca dela s FFS.
Nato rokavice še na rokah operemo pod
vodo. Priporočamo, da se pri delu
uporabljajo rokavice s certifikatom in
Slika 4: Proti kemikalijam odporne nitrilne zaščitne oznakami CE o skladnosti, ki jih
rokavice (BUL, Švica www.bul.ch) uvrščamo v kategorijo II in III.
32
33. Zaščita dihal
Uporaba respiratorja oz. maske za obraz je obvezna v primeru:
navedbe na etiketi in navodilih za uporabo,
navedbe opozorilnih stavkov: izogibati se vdihavanju prahu, hlapov ali
meglic,
FFS je označeno kot zdravju škodljivo, strupene ali zelo strupeno pri
vdihavanju,
FFS lahko povzroča draženje dihal ali preobčutljivostno reakcijo pri
vdihavanju,
tretiranja v zaprtih prostorih, npr. rastlinjakih,
pri rokovanju s tretiranim semenom.
Slika 5: Enostavna polmaska in polmaska pri kateri je možno menjati filtre (BUL, Švica www.bul.ch)
Vrsta maske je določena na podlagi strupenosti FFS, mesta aplikacije in drugih dejavnikov.
Pri tretiranju s FFS je priporočljiva uporaba mask s filtri. Na razpolago imamo maske v obliki
polmask, ki pokrivajo nos in usta, in celoobrazne maske, ki pokrivajo nos, usta, lica in oči. Za
pravilno uporabo in vzdrževanje maske mora uporabnik upoštevati priložena navodila
proizvajalca, in preveriti življenjsko dobo filtrov. Uporabljajmo filtre s srednjo zmogljivostjo
ujetja (oznake: P2, FFP2), v določenih primerih pa z visoko zmogljivostjo ujetja (oznake: P3,
FFP3). Med samo aplikacijo FFS ne smemo uporabljati mask, ki so namenjene le
preprečevanju vstopa prahu do dihal, saj nas te ne ščitijo pred hlapi. Za FFS, ki se uporabljajo
v obliki vodne raztopine ali pa so po fizikalnih lastnostih lahkohlapna, uporabljajmo
kombinirana cedila (ločljivi del maske) z vložkom (patrono) za odstranjevanje delcev
(predfilter) in ogljene filtre z aktivno polnitvijo. Hitrost nasičenja filtrov je odvisna od
koncentracije hlapov in pogostosti uporabe maske. Ko pride do nasičenja filtrov, jih je
potrebno zamenjati. Če opazimo, da med uporabo maske prihaja do oteženega dihanja ali da
pri nošenju maske vohamo FFS, moramo nemudoma zamenjati filtre. Filtre moramo obvezno
zamenjati najmanj 1-krat na leto, pri pogostejši uporabi večkrat. Ko kupujemo filtre, moramo
biti pozorni, da so le ti odobreni za uporabo s FFS ali hlapi organskih mešanic. Po končani
uporabi maske moramo le to očistiti po navodilih proizvajalca. Očiščeno masko moramo
hraniti v hladnem, čistem in suhem prostoru. Priporočljivo je, da jo hranimo zapakirano v
plastični vrečki; tako ji podaljšamo življenjsko dobo. Za bolj zahtevne uporabnike so še na
voljo respiratorji s filtrirnim kanistrom, ventilatorski respiratorji in sistemi z dovajanjem
zraka.
Oznake polobraznih mask:
FF – polobrazne maske-polmaske,
FFP – polmaske za varovanje pred delci,
S – maske za trde delce in aerosole,
SL – maske za trde delce in tekoče aerosole.
33
34. Zaščita oči
Oči so zelo občutljivi na pesticide. Med rokovanjem s FFS moramo nositi primerno zaščito
za oči. Zaščito za oči sestavljajo tesno prilegajoča se očala, ki predstavljajo najboljšo zaščito
oči, očala s stransko zaščito in ščitnik za obraz. Enako dobro zaščito za oči nudi tudi
celoobrazna maska. Če tesno prilegajoča se očala nosimo s pol masko, moramo izbrati taka,
da se bodo prilegala polmaski. Med rokovanjem s FFS ne smemo nositi kontaktnih leč brez
dobre zaščite oči. Med mešanjem FFS lahko uporabljamo ščitnik za obraz, ki poleg oči varuje
večji del obraza pred neposrednimi pljuski/brizgi FFS. Ščitnik za obraz nosimo kot dodatno
zaščito med mešanjem vedno, ko imamo opravka s strupenimi FFS. Med aplikacijo FFS s
traktorjem z odprto kabino ali med aplikacijo v zaprtih prostorih, ko smo izpostavljeni
pesticidnemu pršcu/megli, je potrebno nositi tesno prilegajoča se očala, ki v takih primerih
nudijo najboljšo zaščito. Očala in ščitnik za obraz operemo v topli milnati vodi takoj po
uporabi.
Slika 6: 1- tesno prilegajoča se zaščitna očala, 2 - očala s stransko zaščito (BUL, Švica www.bul.ch)
Zaščita spodnjega dela nog
Obutev mora biti odporna na kemikalije, še posebej takrat, ko imamo opravka s
koncentriranimi pripravki FFS (npr. med pripravo škropilne brozge, ko je nevarnost razlitja
največja). Med pripravo škropilne brozge lahko nosimo čevlje ali škornje, odporne na
kemikalije, ali pa varovalo za čevlje. Da zmanjšamo izpostavljenost nog med aplikacijo FFS,
moramo hlačnice nositi čez škornje, saj le tako lahko preprečimo, da se FFS ne bi cedila po
nogi in nabirala v škornjih. Pred sezutjem moramo zunanjo stran obuval primerno očistiti.
Slika 7: Gumijasti škornji (BUL, Švica www.bul.ch)
34
35. Vzdrževanje kontaminirane zaščitne opreme
Zavedati se moramo, da pesticidi prehajajo v in skozi material osebne zaščitne opreme, dokler
izvor FFS ni odstranjen. Spiranje osebne zaščitne opreme pod čisto vodo po vsaki uporabi
podaljša življenjsko dobo le te. Pri odstranjevanju osebne zaščitne opreme moramo biti zelo
pozorni, da se zgornji (kontaminirani) del oblačil ne dotakne nezaščitenih predelov kože. Z
oblačili, ki jih nosimo pod zaščitno obleko, moramo ravnati, kot da so kontaminirana. Zato je
najbolje, da oblačila prijemljemo z rokavicami in jih do pranja hranimo v plastični vreči.
Obleke operemo po vsaki uporabi (dnevno), ločeno od ostalega perila. Postopek pranja oblek
naj bo sledeč: predhodno spiranje ali namakanje v topli vodi, obleke nato operemo z
najmočnejšim pralnim sredstvom pri največji porabi vode in najdaljšim časom pranja. Če
ocenimo, da je bila obleka močno kontaminirana, postopek ponovimo. Obleke sušimo na
prostem. Po končanem pranju kontaminiranih oblek moramo praviloma očistiti pralni stroj
tako, da ponovno zaženemo program pranja z uporabo detergenta (brez perila v pralnem
stroju). Če oblek ne peremo sami, moramo osebo, ki smo ji izročili kontaminirana oblačila za
pranje, obvestiti o zgoraj omenjenem postopku pranja.
35
36. 3.2.2. Kratki nasveti za varno uporabo FFS
Z upoštevanjem spodaj navedenih nasvetov lahko že sam uporabnik stori veliko za svojo
varnost, varnost delavcev in drugih navzočih oseb.
ZAŠČITA UPORABNIKA
Osebno zaščitno opremo uporabljamo med uporabo FFS in pri rokovanju s FFS
kontaminirano opremo,
tretiramo, ko ni vetra,
ob koncu dela s FFS zamenjamo in operemo kontaminirano obleko ter umijemo
dele telesa, ki so prišli v stik s FFS,
pred pričetkom dela s FFS oblečemo čista oblačila (nekontaminirana s FFS),
med odmerjanjem in mešanjem koncentratov FFS uporabljamo očala. Če obstaja
možnost, da pride pesticidni pršec ali prah v stik z očmi, vedno uporabljamo vizir
ali tesno prilegajoča se očala,
med delom se ne dotikamo nezavarovanih predelov telesa / preprečimo stik FFS s
kožo,
FFS hranimo v originalni embalaži,
FFS ne shranjujemo v neoznačenih steklenicah ali posodah za hrano,
šob ali cevk nikoli ne čistimo z usti, prav tako ne sesamo FFS preko cevke v/iz
rezervoar/-ja,
po rokovanju s FFS si operemo roke, še posebej pazljivo pred jedjo, pitjem,
kajenjem in uporabo stranišča,
nikoli ne pustimo FFS brez nadzora,
med mešanjem FFS preprečimo razlitje in prašenje FFS,
pribor in posode s katerimi odmerjamo FFS označimo in uporabljajmo le za ta
namen. Za odmerjanje uporabimo tehtnico oz. merilni valj,
uporabljamo primeren in dobro prilegajoč se respirator, če je to navedeno na
etiketi, če mešamo FFS v slabo prezračevanem prostoru in če je možnost
vdihavanja kapljic, hlapov ali prahu škropiva,
ne vstopamo na tretirano območje prekmalu; upoštevati moramo delovno
karenco,
pred vstopom v rastlinjake ali zaprte prostore po aplikaciji FFS moramo le te
dobro prezračiti,
s FFS ne tretiramo, ko so temperature višje od 30 °C.
36